Just did it

---

I should not be allowed to enter Pacific Centre. Yet I still dare to do so.
Zjutraj sem sla torej direkt v downtown, ker moram res pocasi nakupiti tisto, kar hocem ze celo leto, to so hlace in ostale cunje v Stitches. Matr, ko sem prisla v trgovino, sem se zavedla, da sem povsem oblecena v njihove stvari. Hm. Dejansko nosim samo se tisto, kar sem kupila tam. Tako da ni bilo druge in sem pac nakupila nekaj oblek za nadaljnja ... tri leta.
Sla sem na susi v food court, ki so ga od zadnjic, ko sem bila tu, prenovili oz. prestavili. Ravno, ko sem lani odhajali, so Pacific prenavljali, tako da se je food court preselil. Se vedno je enako fantasticen - v polkrogu se lahko najes kitajske, vietnamske, tajske, japonske, ameriske, grske in whatnot kuhinje, in na vogalu se vedno ponujajo sesame chicken for free tasting. Awesome. Odlocila sem se za susi in en kozarec Jugo Juicea (povsem nic v zvezi z Jugo, ker imajo biznis cez Kitajci). Oboje je bilo fenomenalno.
Potem sem zavila nazaj gor na cesto (mall je pod zemljo) in tik pred vkrcavanjem na bus dobila dva fortune cookija od promotorjev neke China Survivor oddaje na Global. My fate? You will travel to many exotic places & Something wonderful is about to happen to you. Uau, fortune cookies are my new religion!
Sla sem do Laurel, ki je bila se vedno doma, kljub temu, da je imela predavanja ze ob 11h in potem ob 2h! Izkazalo se je, da se vedno ni koncala predpisanega branja in brez tega se pac ne gre na pouk. Saj ne, da bi jo jaz motila (tako pravi), ampak je pac taka, da vcasih rada malo zabusava in dela vse zadnji trenutek. Mene tako ali tako dosti ni doma, tako da ... ain't my fault. 😊
Doma sem trdno odlocena, da po diplomi studij postavim nekam v kot neke zaprasene omare in se lotim izkljucno dela. Tukaj, na UBC, cloveka prime, da bi v zivljenju samo studiral, se ucil, bral, delal naloge, hodil v knjiznico in obiskoval predavanja. There must be something strange in the air for sure.
Sla sem do Vieta v Boulevard cafe, kjer sem imela lani razstavo svojih fotk, in spila en matcha latte. Na to pijaco sem cakala celo leto. Gre za zelen caj v prahu z vanilijevim sirupom in spenjenim mlekom. Za popizdit. Mislim, da jo sicer ponujajo tudi drugje, a la Starbucks in te fore, ampak najboljso sem prila prav tu. Skratka, po tem aleluja dozivetju sem sla v korejsko stacuno, kjer sem celo leto kupovala hrano, potem pa sta jo lastnika spremenila v flower shop. Stopila sem not in se vedno sta bila kot prej: ona med rozicami, on za salterjem. Pozdravila sem z nasmehom, ona pa mi je odvrnila "Hello", potem pa cez nekaj sekund zabuljila in vsa nasmejana izdahnila: "Oooooooo, long time no see!" Cesa tako prisrcnega pa ze dolgo ne. Potem smo malo obdelali, kako kaj jaz in moja drzava ("You're from Bulgaria, no? Ooo, sorry, Slo..v..b..enia!" se je potrudila s svojim korejskim naglasom) in moja familija in sluzba in vse ostalo ... Vzela sem tri rozice za Gail in kmalu slovo.
Potem pa tako kot vedno: z 99-ko do Commercial drive, potem pa na Skytrain do Edmonds postaje v Burnabyju. In pod mostom po potki do Hawthorne terrace, kjer sem stanovala pred petimi leti. Yay Gail! Skuhala je odlicno vecerjo, nek pecen riz s piscancem in brokolijem in cheddar sirom, pa seveda njene super solate, na koncu je pristavila se caj (ima nov kuhalnik, haha, the retro one kinda broke off). Dve uri in pol sta minili s pogovorom o domu, sluzbi, familiji, Vancouvru, njeni poskodbi kolena, njenih Stacey & Joey, novih studentkah pri njej ... It was absolutely neat.
Za hip sem potem skocila se v DT na konec predavanja fotografa Steva McCurryja, ki je ime free lecture na nedavno odprti Farleigh Dickinson University na Cambie and Robson. Zal so vse vstopnice razprodali, zato sem predavanje zamudila, sem pa prisla samo na konec in mu stisnila roko ter rekla nekaj besed z njim. In si vmes ogledala se njegovo razstavo. Za informacijo: McCurry je tisti fotograf, ki je leta 1984 posnel slovito portretno fotografijo afganistanske deklice z ognjenim pogledom in strupeno zelenimi ocmi, ki je postala naslovnica National Geographica in hkrati ikona fotozurnalizma. Tip je res car.
Ujagala sem 4-ko na Howe ravno do minute v pravem casu. Ce bi bus prisel kasneje, bi mi bus ticket pretekla. Stos je namrec v tem, da tukaj vstopnice veljajo eno uro in pol in so prenosljive z busa na Skytrain (OK, do Gail sem morala doplacati se dolar, ker zivi v drugi coni, sicer je cena $2,25).
Sla sem na campus in potem v Beanery (kjer sem se zdaj), takoj zatem pa je za mano pritekla Laurel: "Ivaaaa, phone for you!!!!" WTF? Oh, it's Mel! Seveda sem ji enkrat prej dala Laurelino stevilko in tako me je sedaj poklicala, da sva se uskladili za jutri. Pripelje se namrec iz Kelowne, stellar! Super kewl!
Four more nights ...

---

Photos

Skytrain
En route to Gail's home