Advertisement
Published: September 18th 2007
The bridge
Burrard bridge and blue skiesZe vceraj zvecer sva z Laurel naredili radikalen korak: iz Vancouvra v Seattle bom sla - z letalom. Jebiga! Moj let je ob 11.40, prvi bus iz Vancityja gre ob 6am in je nacrtovan za 10.05, kar je ze tako ali tako jedva, ce pa zraven pristejemo ze obvezno zamudo na meji, kar se letos menda stalno dogaja, pa lahko svoje bivanje tukaj kar podaljsam. Torej sobota bo izjemno zabavna in razgibana, saj sem k ze nacrtovanim stirim letom (Seattle - Cincinatti - Boston - Pariz - LJ) dodala se enega. Yay! In kaj ima Laurel z vsem tem cirkusom? Hja, she's an American and with Orbitz you can only book a flight by being one. Tako da sem ji lepo izplacala, kar je ona zalozila zame na kreditno.
Zjutraj sem se zmenila s Tristanom, in ker sem imela se nekaj casa, sem se zapeljala do Future shop na Broadwayu. Pozabila sem potegniti stirk za postajo, zato sem se peljala direkt do Granville. Ups. Ujagala sem spet 99 za nazaj, ampak ugotovila, da sploh ne ustavlja tam. Zato sem precej drzno stopila do soferja in mu na semaforju rekla, ali lahko izstopim. Najprej me je malo cudno pogledal, ces, what happened
The bridge
From the cute little aqua bus here, potem pa odprl vrata in rekel do watch your step, miss. Only in Vancouver, ladies and gents, only here.
V Future shop se je izkazalo, kot ze nekajkrat prej, da nimajo pojma, kaj je to prenosni disk za shranjevanje fotk. Vsi so mi ponujali citalce kartic, ampak ne ne, hvala, to ni to. No ja, sem pac naredila krajsi izletek za brez veze. Sla sem spet nazaj na UBC in na busu je voznica prav vsakogar, ki je vstopil ali izstopil, naslovila z Have a good day! Only in Vancouver ...
In kmalu se je primajal Tristan. Wasssssuuuuppppppp broooooooooo! Word yeah hollar! In tako naprej, ko sva si padla v objem. In potem? Kam neki - na Granville island, just like the good old times! So we pimped our ride with his extreme civic all the way down there (no ja, v bistvu ni tako dalec). Vmes sva se za 3 minute dobila z njegovim bratom, ki tam dela, potem pa sla na mexican food na pokrito trznico in pojedla zunaj na soncu med ljudmi, krakanjem galebov, live muziko street performerjev in vonjev ostalih kuhinj. Za popizdit.
Sla sva se malo naokoli, Tristan je v neki sijajni indijski stacuni
It was gay
Yaletown gayness kupil neko torbico za svojo drago (ja mami, se vedno je z Mehicanko), potem pa sva sla vsak po svoje, ker je on moral iti na trening. Po novem namrec trenira na neki osnovni soli blizu UBC in morda ga vzamejo v redno sluzbo, zato se bo naslednji semester zacel pripravljati na enoletni education program.
Zapeljala sem se na drugo stran False creeka z aquabusom, nekaj, kar mi je se ostalo na spisku od lanskega obiska. Awesome! Za $2,5 se prepeljes cez rokav (?) Pacifika in pristanes direkt v Yaletownu. Sprehodila sem se po tem fancy predelu mesta in vzdihovala, kdaj bom imela toliko denarja, da se bom vsako jutro lahko zbujala s pogledom na lower mainland (well, the answer was pretty clear: NEVER), potem pa zavila v Chinatown. Za stos sem sla v mall Tinseltown - in glej ga zlomka, ravno prejsnji petek so odprli neko trgovino a la Daiso v Yaohanu v Richmondu!!!! Right on!!!!!!!! Vse za $2!!!!!!!!! Seveda sem bila edina ne-Azijka, ampak tega sem ze navajena.
Sla sem do Granville street in mimogrede v London drugs, v Salad loop po solato tik preden so zaprli (oh how I love thee, Salad loop! We definitely need to
Yaletown
When I'm rich and asleep, I will live here ... get one at home.), pa spet v Future shop, tokrat ta vecjo, pa nazaj v London drugs in potem pocasi domov. No, "domov".
Laurel je naredila pecene shitake mushrooms, ki jih je prinesel Kil Moon, jaz pa sem malo obogatila solato, in imeli sva enkratno vecerjo. Potem pa sva sli pocasi, pocasi v Koerner'sa, kjer je imel njen tip in njegov band nastop, ker je bil pac open mike vecer. Super igrajo!!! Svaka cast Kil Moonu, kitaro obvlada do daske. Noro.
Danes je bil tako krasen in popoln dan, da je ze skoraj kicasto. Vsekakor neresnicno. Ne vem, kaj hudica je v tem Vancouvru, ampak nekaj mora biti v zraku, kar me dela izvenzemeljsko srecno. Mogoce je krivo vse to year-round zelenje. Mogoce neverjena prijaznost ljudi brez vzroka, by default. Ali pa ves ta fusion kultur in noben se ne vznemirja - se v Celebrities so naokoli hodili muslimani s tistimi svojimi nenavadnimi stumfi na glavi. Ne vem. Ampak vem, da je to to, kar hocem. So I'm making a statement here. Enkrat se bom vrnila in zivela tu. Kdaj bo to, nimam najmanjsega pojma. Kako, se manj. Ampak bo. It will happen. When time comes.
Advertisement
Tot: 0.38s; Tpl: 0.012s; cc: 13; qc: 87; dbt: 0.1252s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.2mb
