Advertisement
The palace
Muslims gone, but their style notTole špansko sonce očitno hudo vpliva na naš bioritem, ker sva z Nino spet korektno zabluzili do desetih in preden sva se skidali ven, je bila ura skorajda poldne. Šli sva z busom najprej do palače Aljaferia, mogočne srednjeveške utrdbe pod Unescovo zaščito, v kateri domuje parlament. Arhitektura in notranja ureditev je plod španskega oboevanja Arabcev, potem ko so jih e sunili ven - očitno se jim oni niso kaj prida dopadli, njihov stil gradnje pa zelo. Notranje dvorišče in sobanski ornamenti tako sila spominjajo na nekaj junega in občutek imaš, da si sredi turških term. Le pomarančni vrtovi (Polonca, še ena stvar za tvoj backyard!!!) nekako dajejo vedeti, da smo v sončni grande Espana.
Po kakšni uri lutanja med hladnimi kamnitimi zidovi sva jo ubrali na Ninino univerzo, ker je morala vrniti knjige v knijnico. PRavcati campus ima tale zaragoška univerza, vključno z vsemi bombončki študentskega ivljenja, kot so park, bazenčki, vodometi in okoliški barčki. Prav v enem izmed slednjih sva se (pri +30 in nekaj) zasedeli v drubi dveh postavnih tinto de verano in počakali Alberta, da je prišel z dela in se nama pridruil pri kosilu.
In to kakšnem! Peljala sta me v vegetarijansko restavracijo Baobab, kamor -
Lunch
Vege brownie ... lo and behold! - sta hotela sama e dvakrat, pa nikoli nista prišla iz takšnega ali drugačnega razloga. Tako da prosim lepo, da se vsi bralci vzdrite komentarjev o moji indoktrinaciji z zdravo, bio, eko, vege itd. prehrano. When in Spain, do as Spaniards do: eat all, drink all, love all. Do sedaj mi gre vse troje (zlasti ta srednje) dobro od rok.
Najedli smo se ko merjasci, ker Španci pač prakticirajo menu, kar pomeni predjed, glavna jed, sladica in pijača po izbiri (tudi vino je mono, seveda). Spili smo še kofe, Alberto naju je zapustil, midve pa sva se počasi odkotalile novim pohajkovanjem naproti. Odplazili sva se do blinjega parka Grande (in ugotovili, da med siesto niti vodometi ne delajo, que joder) in ga prehodili po dolgem in počez. Lep, velik, zelen park je to in postajal je čedalje bolj obljuden. A midve sva si eleli ogledati še prizorišče lanskega Expa, zato sva se napotili nazaj do plaza San Francisco, kjer sva hoteli vzeti vsaka svoj bizi in odbiciklirati do Expa. Ker paje bil v danem trenutku na voljo samo en bicikel, barčki pa preveč na dosegu roke, sva se spet butnili na sonce in osveili spomin na okus
Expo aftermath
Pedestrian bridge tinta de verano.
Prišel je čas slovesa s starimi znanci in hoteli sva ujagati bicikle, a glej ga zlomka, Ninine kartice avtomat ni in ni hotel sprejeti. Javljal ji je, da je njen rok pretečen. Nisva imeli izbire, kot da se spet prehodiva za ovinek in sedeva na bus krone linije. Jebiga, desi se.
Odloil naju je za elezniško/avtobusno postajo in odpešačili sva čez miniavtocesto čez most za pešce in kolesarje, zgrajen seveda za Expo. Impresivno, zelo impresivno. Beni, gotovo bi bil navdušen e nad tem, kaj šele nad vsem, kar je sledilo. Gondolce so celo delovale, tako da so ustvarjale nek surrealističen vtis smučarskega središča sredi puščave. Sonce se je spuščalo in na dan so pokukali številni joggerji, kolesarji, mamice z vozički. Šli sva mimo Nininega pavilijona, v katerem je delala lani tri mesece, in razloila mi je vse o projektu Digital Mile, ki ga je promovirala. Gre za t.i. miljo svašta nekih stavb in poslopij (od bolnic, športnih objektov do stanovanj in pisarn), ki so oz. bodo zgrajene vse v hudem hi-tech načinu, vse bo delovalo na osnovi digitalnih komunikacij, optičnih kablov, touch screenov ... skratka, welcome to the future, ni da ni.
Zavili sva (še čez en
Expo aftermath
Cable car in the desert?!?! ultramodern in megalomanski most) v park, seveda prav tako zgrajen za Expo, ki je nasledil puščavo. Preureditev tega dela mesta je bila tudi nekaj genialnega. Park je namreč čudovit: lične zelenice, jezera, po katerih se da vozakati s kanuji in jih okupirajo gosi in race in labodi (jezero, ne kanuje), klopce, plae, sprehajališča, lealke ... in bar. In ker seveda park gleda na zahod in je bila ura e sedem, bi bil greh, če se ne bi butnili na eno izmed nesramno udobno oblikovanih lesenih klopc/leišč in si pot do sladkorne ubrali s tinto de verano.
Alberto naju je ob pol devetih, ko so ga spustili iz slube, pobral pred parkom in zapeljali smo se malo ven iz mesta, na enega izmed obkroajočih hribčkov, s katerega je razgled nad celotno ravnino. al so nedavno tega na začetku uvoza na vzpetino namontirali ograje, tako da smo jo morali gor ubrati peš. Pihalo je kot za stavo in kot ponavadi. Razgled gor pa: fenomenalen. Tale meseta zgleda priblino tako, kot če bi po površini nekdo silovito lopnil z velikansko ponvijo (najbr tisto za paello), tako ravno je vse skupaj. Pogled zajema vse od vetrnih elektrarn (I like!!) do mesta do industrijskih četrti
Expo aftermath
Another bridge do ... ne vem, tja nekam daleč, kjer je zahajalo sonce in izrisovalo rdečkasto sled. Stali smo na vrhu klifa pri zarjavelem in razmajanem napisu Casino Hotel, saj je bilo nekoč na vrhu hribčka prav to, in se poslavljali od mesta v osrčju Aragona.
Jutri pa Valencia! Alberto mora tja slubeno, midve pa se mu bova prislinili zraven. A ni ivljenje enostavno super?
*za španske analfabete mojega kova: poletje, ki te ljubim črno
Advertisement
Tot: 0.06s; Tpl: 0.016s; cc: 9; qc: 31; dbt: 0.0278s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
polona
non-member comment
Lol, pol pa bom morala met pravo hacinendo, da bo lo vse na moj backyard ;))) (ampak se ne branim, da ne bo pomote)