Advertisement
My neighborhood
... for the week, alas.Uivancija se nadaljuje. Drugače pač ne znam(o).
Dopoldne sva konkretno zabluzili, ker je bilo treba nadoknaditi malo spanja, ki smo ga ukradli noči poprej. Pred kosilom - Berti slubo konča ob dveh, potem ima dve uri frej - sva šli malo po soseski. Gre za novejše naselje, zgrajeno nekoliko bolj na obrobju mesta, v katerem prebivajo večinoma najemniki socialnih stanovanj. Tako sva se okoli ene ure sprehajali večinoma mimo mamic z vozički, in to v dokaj lahnem vetru - Zaragoza je namreč bojda znana po vetru, ki tukaj neusmiljeno piha ne glede na letni čas. Meseta je pač ena velika ravnina in veter se nima kam skriti. Pa še puščava je, tako da so zameti pršečega peska kar pogosti, zlasti, kadar se pomešajo z dejem. Po oknih so zato povsod peščene srage. Nice.
Berti je prišel na kosilo, tako da smo se lepo skupaj kvalitetno najedli, potem pa je šel nazaj na šiht, midve pa končno v mesto. Ujagali sva bus, ki je direkt pred blokom, izstopili pa pred ostankom rimskega zidu. Da da, Rimljani so se tu zaredili za kar lep čas, baje. Nad temi ostanki je (na novo) zgrajen lok, ki je akustična posebnost: če se postaviš na en
ZGZ
Yes it was hot konec in nekaj zamomljaš v steno, te poslušalec na drugi strani, ki je kakšnih 15 metrov stran, sliši odlično.
Šli sva do glavnega trga, na katerem stoji bazilika za njihovo svetnico devico Pilar (steber). Nina je razlagala, kako so turne cerkve spedenali zaradi expa (česa pa niso?!) in res sta prva dva zvonika bolj bledična od tistih v ozadju. Ker pa je ta prava trofeja - omenjena devica - znotraj bazilike, sva šli pač pod streho. Pri 35 stopinjah celzija se je farški hlad kar prilegel. Ura je bila pet popoldne in ravno so začeli eni mašo, tako da sva si devico ogledali bolj od daleč. Kar sploh ne bi bilo nič slabega, če ne bi bil omenjeni objekt malikovanja velik kakšnih 25 centimetrov. Jap, ta njihova boanskost, iz katere se nikakor ne gre delati norca, je bolj pritlikave sorte, razen kadar govorimo o njeni simbolni grandioznost. V tem smislu je niti Sierra Madre ne presee, Manosi (kot pravijo prebivalcem pokrajine Aragon) so z njo skorajda obsedeni.
Sledil je obhod dalje, do reke Ebro, do polovice kamnitega mostu oz. po špansko estone bri, pa do levov z zamenjanimi jajci (ker jim je kipar najprej naredil bikova, kar se RES ne
The Romans were there
and left some inspiration for admiration spodobi), mimo katedrale (ki stoji na istem trgu kot bazilika - skromnost je lepa čednost), čez trgce in ulice - in vse skupaj je bilo kot mesto duhov. Nikjer nikogar. Seveda, bila je siesta, pa še ponedeljek pa še počitnice ...
Ampak nič bati. Bolj kot sva se priblievali glavni ulici calle Alfonsko (a la Čopova), več je bilo ljudi. In štacun z razprodajami. In ostalimi štacuncami z notranjo opremo ali hrano, tako da sva hodili ven, not, ven, not ...
Obhodili sva plaza Espana (vsako spodobno špansko mesto ima tak trg!) in zavili v eno od stranskih uličic na leche merengada oz. zmrznjeno mleko s cimetom, limono in cukrom. M-m-m!!! Počili sva se v parkič nasproti kafeterije in preiveli nekaj trenutkov PPP (produktivno preiveto popoldne - glej blog izpred dveh let!). Golobi so nama teili, upokojenci na sosednji klopci so slabo zakamuflirano prisluškovali najini govorici, sladki priboljšek ne bi mogel biti boljši.
Sledil je sprehod še malo naokoli po mestu in moram reči, da je super. Trgovinice, barčki, pekarnice, parkci, trgci, uličice (pomanjševalnice niso posledica sončarice, ampak dejansko paše v kontekst) - lep skupek urbanosti. Vmes sva se dogovarjali z Bertijem, ki bi moral končati e ob sedmih, pa
seveda tako kot običajno ni, tako da je bila ura e devet, midve pa še vedno sami. Ne da nama je bilo dolgčas, prav nasprotno, a dejstvo je bilo takšno.
Zavili sva v musei de tortillas, pri čemer španske tortilje niso to, kar pod tem imenom poznamo mi, in spet sva se znašli v tipičnem španskem pubu oz. gostilnici oz. krčmi. V tem "muzeju" naročiš tortiljo - midve sva vzeli špargljevo in bučkino - in dobiš lepo spečeno jajčno tortiljo na kosih kruha, skupno znese kakšnih osem kosov. Pomlatiš enega, drugega, tretjega in količino zauitih kosov izdaja število zobotrebcev, s katerim se drita oba kosa skupaj. Vmes stari šviga od ene strani pulta do druge, vzame en kos tortilje tu ali tam, vmes se zadere TORTILJA DE JAMOOOON v kuhinjo, natoči eno claro con limon ali tinto de verano, spet izmakne eno tortiljo drubici na eni strani bara in jih poturi tisti na drugi ... Izjemno. Španska gostilniška dinamika je zakon.
Kmalu se nama je pridruil Berti in skupaj smo spili še eno pivo, potem pa počasi do avta in s sightseeingom skozi avtomobilske šipe do doma. Burja je pojačala, skorajda je bilo mraz, čeprav so termometri, razpršeni po celem
Pilar the holy
This basilica is what ZGZ is all about mestu, kazali krepko čez 20 stopinj. Na zahodu so se za grmado oblakov oglašale strele in nebo je bil pravi disko.
Zakon. Če bo šlo tako naprej, se ne bom premaknila od tu. Zaradi uivancije ali pa nesramno predobre jedače in pijače.
Advertisement
Tot: 0.092s; Tpl: 0.026s; cc: 7; qc: 24; dbt: 0.0635s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
