Advertisement
Published: July 21st 2008
Edit Blog Post
Downtown
That's what I thought too! Ura je pol enajstih zvecer in zunaj je svetlo kot ob petih popoldne. Welcome to Reykjavik. In celih poletnih 12 stopinj.
Pot do sem je bila nic spektakularnega. Prevoz z Gatwicka na Heathrow je bil, tako kot je napovedal Matija, hiter, tocen, ucinkovit in razmeroma drag (19 funtov v eno smer). Tja sva prisli par ur pred napovedanim poletom, rahlo zjebani zaradi (ze) casovne razlike in seveda premalo spanja, ampak bili sva pac v Angliji in dan je bilo treba zaceti s - Pimm's & lemonade, seveda. Na Heathrowu sva sprasili se nekaj funtov (na debetno kartico, itak) za razne smoothije in (organic) zelene caje, ker se nama je let premaknil za pol ure, potem smo pa res sli - lavi in mahu naproti.
Na Keflaviku naju je pocakala Natalie in s seboj prinesla nadlezen dez in meglo. In vonj po soli (glava cist drugje, bi se pelo dalje v BFM komadu ... ). Ah, Atlantik! Or whatever. Peljala naju je proti svojemu domu, ki lezi v predmestju Reykjavika, ampak ne v nekem pravem pomenu tega izraza, ker meje med mestom z dobrimi 100 tisoc prebivalci in predmestji ravno ni.
Zivi v dokaj hudi bajti skupaj s familijo od njenega fanta in ljubkim psom po imenu Pila. Z Oddijem imata urejeno v kleti (ki ni ravno klet v slovenskem izrazoslovju, ampak pac basement - z velikanskimi okni na malo visji ravni, seveda s pogledom na navidez neskoncen in bozanski vrt), pritlicje in prvi stuk so skupni. Doma ni bilo nikogar, zato smo imeli najprej tour de bajta, zlasti kje je pribor, hladilnik in najina spalnica. Oziroma splanici - wtf?? Ocitno je Natalie status gostitelja vzela zares! Dodeljena nama je bila vsaki svoja soba s queen size bed, v eni od sob je celo savna (kar je bilo ITAK zmagovalno), racunalniki vsepovsod, internet, hladilnik odprt 24/7 ... I like!!!
Ko smo pomlatili ze svoj drugi skyr (prvega sva na avionu) oz. nek njihov tradicionalni skuta-alike jogurtni desert, ki ima bojda skorajda nic mascob in blazno veliko proteinov, sva sli pobrskati na net za avtomobilcki. Yes people, we are renting a car. Kdo je car?! Vmes je prisel domov Oddi, sel iskati svojo mamo, in ko sta prisla nazaj oba, je ze bilo na mizi pravo tihozitje sadja. Seveda posebej za naju. Pa se mobitel so nama dali, ki ga je pustil fotr (sel je na ribarjenje). Ah. Predebatirali smo se vse moznosti za najino nadaljnje potovanje in rentacar opcije in izbrali Opel Corso za 7 dni, zacensi s 23. julijem. Sweet!
Nato naju je Natalie malo zafurala po downtown Reykjaviku. Vmes je nehalo dezevati in je samo se rahlo rosilo (se dobro, da imava obe nekaj britanske kilometrine za sabo), tako da smo se lahko mirno sprehodili gor in dol po lavastih cestah (vsaj meni vse zgleda zgrajeno kot iz lave!), mimo slikovito pobarvanih his, gradbisc, cerkva, superdragih ostarij, kaficev, ribnikov, gosi z mladicki, galebov v letu, celo kaksnega metalca sva z veliko truda odkrili ... Zapeljali smo se se do neke kupole, s katere se ob lepem vremenu - torej ne danes - vidi ves Rezkjavik i sire, ker se da splezati gor in se sprehodili naokoli in zaobjeti v vidno polje vseh 360 stopinj te precudovite pokrajina. Ah da, gor je seveda vrteca se restavracija. Zraven pa - kot smo kasneje ugotovili, umeten - gejzir.
Doma naju je cakala samo se vecerna toaleta, ker sva bili crknjeni. Kaj naj recem? Tile Islandci, vkljucno z Natalie, seveda, si za prvi vtis prisluzijo pravo medaljo. Noro. I love Natalie. Mesto samo pa mi deluje nekoliko mrtvo. Nekako se ne sklada s famoznim rundturom (pub crawl, po domace), ki se bojda dogaja vsak vecer, sva ugotavljali s Polono, saj so bile ulice dokaj mrtve in neobljudene. Pa gre za visek turisticne sezone. No ja, to je bil samo prvi vtis. Kaj vec bo znanega jutri in naslednjih 10 dni.
Advertisement
Tot: 0.368s; Tpl: 0.012s; cc: 17; qc: 86; dbt: 0.1499s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.2mb