Advertisement
Za doručak tokrat ni bilo niti polnozrnatega sorodnika, zato smo se pač morali zadovoljiti z belim kruhom. Jebiga, smo si pa zato privoščili belo kavo.
Do Mostarja sva se skozi tunele brez luči večinoma vozila ob reki Neretvi. Bil je lep, sončen dan, po radiu so razlagali recept za ribo s krompirjem in čebulo "za ideju za nedeljski ručak za naše slušateljice". Kakšnih 30 km pred Mostarjem pa se je zgodila klasika: Francla so ujeli na radar! Štos je v tem, da sva itak vedno vozila po omejitvah, le tistikrat se je moj šofer odločil prehiteti bus - i evo ti ga na, policija. Jebiga, desi se. "Baš iz Slovenije ste mi vi?!" je bil navdušen policaj. Odšla sta do njihovega avta, Francl je nekaj motovilil z rokami, body language je bil jasno razpoznaven tudi iz mojega gledišča v vzvratnem ogledalu, in vrnil se je brez pildka. "Ozbiljan ste mi vi čovjek," je menda rekel policajac in naju pustil. Če bi naju zacolal, bi morala iti na pošto, na banko, nazaj do njih, kar je sredi vukojebine skrajno neprikladno, zato sta nama pač pogledala skozi prste.
Uvertura v Mostar pa so bile spet razbite bajte. Ki so se v samem mestu samo zgostile. Res, to pa je raztur. Morda še bolj očiten kot v Sarajevu, ker so stavbe bolj na široko, ampak razvaline dejansko zevajo z vso svojo grozo praktično za vsakim vogalom.
Sparkirala sva se pod murvami pred vhodom v peš cono do mosta. Stari del je totalno butičen (v izogib kvarjenja razpoloenja odsvetujem sprehod v visokih petkah), a naju je tiščalo lulati, tako da sva mislila samo na to. Sicer izjemno gostoljubni Bosanci so nama tokrat nekoliko obrnili hrbet, ker so bili WC-ji vedno izključno za goste, zato sva se pač vdala v usodo, se nekam počila v senco (ker je pripekalo) in si naročila zeleni čaj. To pa je bilo po dveh dneh abstinence tudi odlično.
Vsula se je grupa italijanskih turistov (pa sva rekla, da jih nikjer ni?!), zato sva šla raje najprej pod most, do vode. Brrrrrrrrr. Ledena. Na mostu so se nategovalci mišic v speedo kopalkah zgolgočaseno pretvarjali, da bodo zdaj zdaj skočili v ledeno smaragdnost, pa ni bilo nič iz te zabave.
Šla sva čez most, še prej sem Franclu častila en sladoled. Ob začetku je fotografija stolčenega Mostarja, na drugi strani objekta pa brezplačna razstava fotografij iz let 1993-95. Bizarno. Sprašujem se, zakaj bi po takem razdejanju človek sploh še imel voljo obnoviti vse to. Pa so jo očitno imeli. In rekonstruirali nekaj totalno ljubkega.
Šla sva še malo gor in dol po ozkih uličicah, nabasanih s turistično kramo in neuporabno biuterijo (and I know biuterija!), snedla vmes eno sirnico oz. zeljanico in počasi nazaj do avta. Malo izven Mostarja sva pokupila skoraj pol stojnice, saj sva s seboj odnesla dve kili češenj in tri košare jagod + eno košaro jagod in pol kile češenj za merendo v avtu. Mmmmmmm. Nicht schlecht. Sploh ker so cene pol ali več manjše kot doma.
In sva se vozila in vozila. Odločila sva se, da greva nazaj, čez Donji Vafuk in Gornji Vakuf (I love this), Bosno zapustiva skozi Bihać, produiva do Karlovca in v Slovenijo čez Metliko. Vmes sem za kakšno urico volan zasedla jaz, da se je Francl lahko naspal (beri: prijateno smrčal na sovoznikovem sedeu), v Donjem Vakufu pa sva spila kofe in se spet zamenjala. Pokrajina je bila res neverjetna; ta Bosna je tako zelena ko kakšna balkanska British Columbia. Povsem neposeljeno, če so e kakšne hiše, so ponavadi razjebane od vojne, polj ni ravno veliko, tu in tam kakšna drobnica, skratka ... spokojnost na višku.
In to je to! Konec balkanijade, prvi del.
Advertisement
Tot: 0.08s; Tpl: 0.012s; cc: 10; qc: 36; dbt: 0.0473s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb