Vietnam - Mui Ne, Cu Chi in Da Lat

---

Wiii in koncno sva prispela do plaze, take ta prave mivkaste s palmami, lepimi bungalovcki in hotelcki. Stiri dni se skoraj nisva premaknila, razen na sprehode po plazi (na lov za skolkami) in vecerje, pri katerih sta nama spet delala druzbo Deborah in Roki (po nakljucju sva jih srecala na avtobusu do Mui Ne).
Lahko vam zaupam, da sva 5 dni zaporedoma vecerjala skoljke na zaru z rizem (scallops- neki tacga), seveda sva jedla tudi druge mozne morske stvari od rib do rakov...njami. Poleg hrane so v Vietnamu povsod na voljo raznorazni sveze iztisnjeni sokovi in shejki, ki so bozanski.

Predzadnji dan sva celo zmigala svoji riti in sva si sposodila popolnoma pokvarjena bicikla, najbrz bi iz obeh skupaj sestavil skoraj eno delujoca. Pa sva vseeno prezivela na njih 6 ur, le rit je postala malo bolj ploscata. Ogledala sva si potok, ki v pescene sipine izrezuje kanjon in po njem tudi lahko brodis do izvira, kjer je, bolj kot ne, zanic slap. Nato sva se odpravila do belih sipin, ki jih nisva ugledala, saj nama je veter pihal v ksiht in se je "veri njir, veri njir" izkazal za "a joj, far, far". Nic zato, sva nasla druge sipine, le da so bile te rdece barve. Po njih se lahko drsas z modrimi linoleji, ki ti jih ponujajo vsiljivi in sitni mulci. Sva enga mocno zbarantala in ugotovila, da je vse skupaj le turisticna nategancija, saj se zapeljes le meter ali dva in se to te malcek potiska navzdol. Mui Ne so posebnost v Vietnamu, saj je tam neka mikroklima, zaradikatere je obmocje kot afriska puscava, od tod tudi sipine mivke.

Kot vedno na morju vse prehitro mine, sva se kmalu znasla spet v Saigonu, kjer sva imela en nakupovalni dan, potem pa sva se odkotalila ogledati Cu Chi Tunele - ostanek vojne med Vietnamci in Amerikanci, v katerih so se jim leta skrivali domacini. Vstopnina je precej visoka vidis pa bore malo, le mucilne pasti za prepogumne amerikance in en originalen delcek tunela, v katerega je vodic zbasal najvecjega cloveka v skupini in nesrecnik se je seveda zataknil. Bogi ljudje, ki so morali ziveti v njih. Tuneli so bili razvrsceni v tri nadstropja, najnizje je bilo le za prehode gverilcev, ki so bili tako majhni, da cezluzniki niso morali skozi njih. Neverjetno, ampak tuneli so se raztezali cez celih 200 km in gverilci so iz njih in v njih skakali kot zajcki iz dupline in streljali po carlijih in tako nic cudnega, da so jih pregnali. Ti so celo posiljali pse v lukinje, da bi izvohali Viet Cong-ovce. Vendar so se prebrisanci zaceli umivati z zajfo (ha!.. ok amerisko) in jih psi niso vec prepoznali. Pregnati so jih poskusali tudi s kemikalijami (banda, sele po par desetletjih spet rastejo normalni gozdovi), ki so unicile vso rastlinje, posusene ostanke pa so zazgali z napalmom. Puhloglavci pa so se le usteli, vrocina je pregnala vlago v zrak, ta je ustvarila oblake in ulilo se je kot iz skafa ter pogasilo ogenj. Do konce vojne jih iz tunelov niso pregnali, so pa tunele nato zravnali z bombniki, ko so bili ze zapusceni.

Ker se je v centralni regiji koncno pokazalo lepo vreme sva hitro zviznila v Dalat. Sedem ur voznje in tisoc petsto metrov visje na mrzlih 20 C. Okolica je popolnoma drugacna kot kjerkoli do zdaj, borovi gozdovi, namesto rizevih polj na tisoce toplih gred in njiv z razno zelenjavo in sadjem. To je tudi odlicno mesto za najem motorja s katerim si lahko tudi sam z malo avanturisticne zilice ogledas vse znamenitosti. Pogledala sva nekaj vasi, tempelj in dva slapova. Najbolj pa nama je bil usec vlakec-bob, s katerim se popeljes do enega izmed slapov. Gor sva pesacila, saj je za voznjo navzgor polovicna cena, ampak popolnoma nic razburljiva.

Jutri se odpravljava na dvodnevno turo po Mekong Delti z ladico, nato sibneva do otoka Phu Quoc, kjer bova lenarila do konca potovanja.

---