Thereare 9 million bicycles in Taipei ...

---

Zadnje dni je bilo na vrst prevsem profesionalno zabusvanje v Luodong. Omeniti velja pa dvoje:
1. teppanyaki: Zar japonskega stila, kjer se posedes polkrozno za mizo, kuhar pa ti naroceno spece na vroci plosci pred tabo. Po Paulovem priporocilu sem si privoscila nojevo meso (in rakce z ananasom). Izjemno. Sploh to, da zraven dobis free refil riza, juhe in caja.
2. individualni hotpot: Zadeva je enostavno genialna. Placas dolocen znesek in potem not zmeces vse, kar imajo na voljo. In tega je ... neskoncno. Res. In to za samo 250 dolarjev.
V torek popoldne sem se tako le spokala spet v Taipei, z busom, ki z novim tunelom potrebuje le no uro do tega glavnega mesta. Med voznjo je bil izjemno dolg prispevek o razstavi Ai Weiweija v muzeju Fine Arts, ki sem si jo ogledala danes (hvala, M., za info). Danes sem se tako iz Danshuija (od Natea) odpravila z MRT-jem najprej z muzej. Usluzbenki na Danshuijski MRT postaji sta mi sicer totalno zakomplicirano pojasnili, kako pridem do tja, ampak dejansko sem se sa sprehodila v 5 minutkah od postaje. Razstava, za katero sem placala 30 dolarjev vstopnine, je bila fenomenalna. Med njegovimi zadevami je bila tudi skulptura iz vec kot tisoc koles (zato tak naslov). V brosri pa nic besedice o Weiweijevem arestu. A jaz kaj zamujam?
Sla sem se na eno hitro nudl juhco in nazaj na MRT do Main stationa, kjer sem srecala usluzbenko iz muzeja, da sva sli skupaj do te postaje. Pojasnila mi je, da je prostovoljka,m da ima eno hci v New Yorku in eno v Houstonu, da je tudi sama zivela v Houstonu, Hong Kongu, Bangkoku in drugje na Kitajsem, ker je imel moz pac tam sluzbo. Peljala se je tudi skozi Slovenijo, ko je bila pred kratkm na Madzarskem. "Zdaj pa sem upokojena in zakaj bi samo visea doma, ce lahko pomagam v muzeju," je se rekla.
Main station: odvrgla sem glavni kufer in sla dalje. Ker je scalo, sem ostala pod zemljo in raziskovala mall kar znotraj te postaje, ki je super zanimiv in raznolik: od cip shit trgovinic do Gucci butikov, pa seveda vmes razni food courti in cajnice ... Nato sem se zategnila do Longshan templja, kjer sem se ostala dolzna: oblikovanje obrvi s cvernom! Zadeva je strasansko poceni (15 dolarjev) in strsansko boleca, je pa tudi strasansko zanimiva. Cvern, again.
Bili so se drugi biseri tega malla, k je blazno low kej z raznimi zanimivimi stanti,. kaaokami starcev, plesom, mahjong, masazami, frizeraji ... noro.
Pila sem (zanic) kavo in vsrkavala vse naokoli sebe. I was taking a mental picture, kot mi je takrat na vrhu skale v Longdongu dejal Nate. Tole se ne bi moglo bolje koncati. Tale Tajvan je bil ... neverjeten.
Nato sem sla spet v Longshan tempelj po dnevno dozo zena, pa naokoli spet po bliznjem night marketu, rekla zivjo svoji vancouverski prijateljici v prodajalnici bubble tea ("You still here?"), sla na pedikuro za 150 dolarjev, zravn odkrila t.i. herb street, potem pa pocasi do Maina po prtljago in za 10 minut na lomljenje/masazo k slepcem. Potem pa na jug mesta, da sem se zadnjic dobila z Lily in Ninom - sli smo v restavraijo A380, ki je kot v letalu, natakarji pa so obleceni kot stevardese in piloti. Totalno zabavno.
In zdaj sem pri Luyi se zadnjo noc, jutri zjutraj odrinem v Macau, pijem najboljse sojino mleko na svetu i tajvanski oolong caj in ... razmisljam o vsem, kar se mi je pripetilo v zadnjih treh tednih. Ta Tajvan je ... mega. Vse. Caj. Karaoke. Minikrilca in minikratke mlace. Umetne treplanice in lece. Stinky tofu, hot pot, papaya milk, dan bing. Bizarna varnost. Wifi povsod. Uvodno cingljanje v 7/11 in Family mart. Nepoznavanje anglescine in obvladovanje body languagea. Stopanje. Cistoca. Frizeraji. Slepe masaze. Ljudje. Ljudje. Ljudje.
Nisem videla vsega - npr. skale na severu, plaze na jugu, Hello Kitty kafic v Taipeiu - ampak je dovolj, da sem se zaljubila. Da se hocem vrniti in raziskovati se vec.Dezela tisocerih neznanih (najbrz mesnih) prigrizkov in nerazpoznavnih pismenk. I will miss this place. "THis place will mss yo," me je potolazil Nate.

---