Biciklisticna odisejada po vzhodni obali

---

Danes je bil dan za bicikliranje. Tako sem odbiciklirala ze do zelezniske postaje, da sem ob 10.02 sedla na lokalni vlak za Hualien. Ne mores ravno na vsak vlak z biciklom, ampak jih je dovolj, poleg tega je infrastruktura za moje pojme tukaj odlicna in je kar dober priblizek raja za kolesarje. Nasplosno je tole zelo bike frienldy drzava, opazam, saj lahko bicikel povsod vzames s seboj, stegne so opremljene s posebno linijo za kolesa. Le placati moras dodatno polovico karte, kar se policajki Celii zdi nefer, saj imajo nekateri vecje kufre, kot so veliki bicikli, pa ni ne placajo. Kakor koli, jaz se ne pritozujem, ker je cena se vedno nizka za moje standarde.
Svojo biciklisticno odisedajo sem tako zacela ob 11.40 v Hualieni. Podala sem se skozi mesto na highway 9, ki pelje po notranjosti vzhodne obale Tajvana. Highway 11 pelje tik ob obali, ampak po tej sem se nekako ze peljala, ko sva s Celio lutale po Henan templju, tako da sem si rekla, da je danes cas za rizeva polja in jezera.
Moj cilj je bil namrec Liyu jezero. Peljala sem se zdaj po devetki, zdaj po stranskih potkah, in srecevala kar nekaj kolesarjev. V Hualienu (okrozju) namrec poteka festival kolesarjenja, in to kar cel mesec ali celo se vec, tako da se vrstijo razlicni dogodki, povezani s kolesarjenjem. Ena od mojih CSerk iz Tajpeja me je tudi povabila na 200-kilometrski iron man maraton danes, pa sem nekako odklonila.
Liyu lake je bil malce dlje, kot sem si zamisljala, tako da ovinkov in vzponov kar ni bilo konca. Po skoraj dveh urah sem koncno prisvicala do tega cuvenega zbiralisca vode in scena je bila precej podobna kot v malezijskem Taiping parku: lustno jezero, posuto s kicastimi pedaloji in kitajskimi turisti, naokoli pa raznorazni stanti s hrano in hoteli. Le da je bila naokoli povsem urejena kolesarska pot, vse je bilo izredno dobro oznaceno (kot povsod drugje na Tajvanu), v parku je bila razstava kmanitih skulptur - Hualien je namrec znan tudi po svojih kamnih.
Sla sem dalje po devetki in se posteno namatrala, da sem par ur kasneje koncno nasla eno pametno zeleznisko postajo, kjer sem lahko nalozila svoj bicikel. A tezava je bila v tem, da je sel naslednji primeren vlak sele ob 20.43, ura je bila pa nekaj cez 4 popoldne. Nic hudega, v Fenglinu, kjer sem pristala, se je ravno odvijal nek Hakka festival (ce sem prav dojela), kar je pomenilo veliko stantov, muzike, odrskega pelsanja napol golih in lesenih Tajvank ter precej simpaticnih nakljucnih pogovorov z lokalci. Pocila sem se na eno od stojnic in si privoscila eno green onion palacinko, potem pa se porcijo stinky tofuja cez. In seveda en nai cha.
Preostali cas sem zabila s kavo in dobro knjigo in nato nudl juhico z rakci, na sreco pa sem se pobrala na vlak, ko so pomanjkljivo oblecen plesalke nasledili igralci kitajske opere. Res sem tezek fan Azije, ampak tale kitajska opera je nekaj najbolj zivcirajocega na svetu. Brutalno glasno plsoskanje cinel in stiskanje kvazipetja skozi najvisje tone mozne - ne, hvala. No, mnozica gldalcev je ocitno mislila drugace.
Imela sem majcken problem, in sicer, da sem bicikel lahko vzela le do Hualiena, potem pa ni bilo vec vlakov do Luodonga. Nic hudega, pustila sem pac bicikel na postaji, sedla na superhiter vlak do Luodonga, se dobila s Paulom in odbrzela z njim nazaj do njegovega naselja, tam pa na zur na plazi s kresom. Po kolo bom sla jutri, vse je super v redu: plaza, kres, morje - res, kaj bi lahko bilo slabega na tem?

---