Advertisement
Published: March 5th 2009
Edit Blog Post
Vstali sva zgodaj, kot nama je narocil Moon, ampak vseeno sva imeli se cas, da sva pohopsali nekaj zajtrka: pau s sweet corn in oat pau, kokos od babe od prejsnjega dne in nekaj mandarinic. Mmmmm. Potem pa sta pocasi prisla Moon in tisti Francoz Alex in skupaj smo se nekaj po pol deveti odpravili Pulau Langkawiju naproti. Roadtrip begins!
Peljali smo se cez ultra moderni most na celino, s skoraj 14 kilometri je to menda najdaljsi most v celi JV Aziji. Na poti na sever smo se vmes ustavili se nekje za zajtrk oz. za teh tarik za mene, potem pa se kar lep cas do odskocne deske za na otok. Parkirali smo avto in za 23 ringgitov na osebo smo sedli na trajektic za Langkawi. Na krovu so bili po moji laicni oceni sami muslimani oz. muslimanke in kar koli sem ze imela na sebi, se mi je zdelo jako prevec razkrito!
Voznja do otoka je bila kar dolga, a smo jo izjemno ucinkovito zapolnili z zanimivimi pogovori med mano, Polonco in Moonom, Alex je sedel nekje zadaj, ker je bila res guzva, pa se sam je bil kar precej zaposlen s svojim foticem in je vneto fotkal (za
poznavalce: v KL je kupil Canon 5d s kit objektiov 24-105 in dodatnim 70-200 2.8 IS). Ko smo koncno le prispeli na ta obljubljeni otok - vse na njem je duty free, zato si muslici dajejo duska s cigareti, alkoholom in cokoladami - je bilo vse spet po sistemu VIP: pobral nas je Moonov prijatelj in nas vse skupaj zategnil v glavno mesto na otoku, imenovano Cenang beach. Najprej smo sli se nekaj pojest v eno indijsko restavracijo (ni bilo prav spektakularno, za razliko!), potem pa v guesthouse. Nek cenejsi je bil zal ze polno zaseden, zato smo vzeli enega sosednjega, in sicer mi trije (midve in Francoz) za 60 ringgitov, imamo pa celo klimo in toplo vodo. Seveda je to cena s popustom, zacetna je bila menda 80, pa so kao popustili, ker je low season.
Potem pa na plazo! Smuknili sva v kopalke in se zaprasili na mehki pesek, ki je bil le nekaj minut stran. Mmmmmm! Ura je bila za pozno popoldne, sonce se je pocasi spuscalo za vodno gladino, midve pa sva se namakali vsaj kaksno uro in pol, saj je cas kar tekel. Res je bilo prijetno.
Mimo naju so hodili bolj ali manj beli turisti, receno nama je bilo, da he tu ogromno Svedov. O nacionalnosti nisva mogli ravno sklepati, je bila pa zato bolj ocitna starostna porazdelitev obiskovalcev: malo starih, malo mladih, skratka nek vmesni miks vseh generacij, tudi familije so bile vmes. In pokrite muslimanke. Mi pa v bikinkah.
Ko sva imeli dovolj peska v kopalkah in soli v grlu, sva se po obveznem fotoshootingu med palmami odpravili malo po obali. Res je lepo, palmice lepo obkrozajo pesceni polmesec, zraven so seveda zasajeni luksuzni resorti. Sprehodili sva se skozi enega, da sva prisli do glavne ceste, potem pa - runtur! Najprej sva v eni stacuni z oblekami naredili pravi biznis, saj sva kupili vsaka eno, seveda po zdilani ceni, potem pa sva v neki drugi trgovini kaksnih 500 m juzneje pokupili pol hladilnika sadja: dragofruite, sapodilo, ananas in lubenico. Mastili sva se kar na bliznjem plocniku. Ker je bilo vse enostavno tako dobro in ker tega pac kmalu ne bo vec na dohvatu ruke, sva sli po repete in se zagrebli tokrat za mango, papajo in spet sapodillo. Kar je dobro, je pac dobro.
Sledil je vecerni sprehod po mestecu, vmes je seveda padel se en teh ice, potem pa pocasi ... novemu dnevu naproti. Malezija je zakon!
Advertisement
Tot: 0.05s; Tpl: 0.009s; cc: 12; qc: 30; dbt: 0.0173s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb