Driving down the 101

---

Jutro kot vceraj: pozno vstajanje in (pre)naziranje za vogalom. Spremili sva vsaka cel pladenj sadja - stari direkt spred najinega guesthousea nama je narezal dragonfruit, papajo, ananas in mango - jaz pa se en kaya pau, ker pac lahko. Sli sva pogledati na market, ki je, itak, tudi za vogalom, ampak ni bilo nic kaj posebej navdusujocega. Dokler nisva prisli na sekcijo s kokosi. Tam so jih lepo razcesavali, zlivali precudovito tekocino v lambre, meso pa lupili in tudi devali v coconut grinder. Kar na licu mesta sva se zdilali za posebno ponudbo, in sicer, da so nama vsaki natocili vrecko kokosovega mleka (azijski take away sistem pac) in nama dali se par kosov samega kokosa. Vse skupaj je baba ad hoc naracunala na 3 ringgite oz. manj kot dolar. I'm loving it.
Pocasi sva se potem skidali iz guesthousea in sedli na bus 101, ki naju je peljal po severnem robu otoka. Georgetown sva zapuscali kar dolgo in dognali sva, da je mesto prav za prav ogromno ali pa vsaj zelo razpotegnjeno, saj ga kar ni hotelo biti konca. Potem pa se je zacel pas plaz, ki so sicer zgledale fantasticno, a menda niso nic kaj posebnega, saj je voda umazana - tako pravijo lokalci.
Cez kaksne dobre pol ure sva se pripeljali v vasico Teluk Bahang, kjer sva prestopili na nov bus st. 501. Drajver je peljal samo naju in spet sva imeli nehote VIP treatment.
Peljal naju je 7 km do Tropical Fruit Farm, ki je bila najina danasnja glavna atrakcija. Zavili sva navkreber, kajti do farme je bilo treba se malo pesaciti, tam pa sva kupili vstopnico za 25 ringgitov. Prav nic se nama ni dalo danes, sonce je nazigalo, sopara je rahlo popustila, saj smo se dvignili kar 350 metrov nad morje (najvisji hrib na Penangu je nekaj cez 800 metrov), vode sva imeli dovolj, okoli naju sadje - life was good. Kmalu se je od nekod vzel en vodic in naju, spet samo naju, z minivanom zategnil se malo vise v osrcje farme, kjer se je zacela izobrazevalna ekskurzija.
O tropskem sadju sva se iz prve roke poucili ze v singapurskem zooju, ampak tole danes je bila pa dodatna pika na i. Kaj vse sva videli in, jos bolje, poizkusili! Vrhunec dneva sta bila gotovo miracle fruit in velvet apple, pa tudi njihove lokale kao fige niso bile slabe. Miracle fruit izgleda kot nek sipek in ima nekoliko kisel okus, ime pa dobi zaradi svoje lastnosti, da po zauzitju vsako naslednje sadje, pa naj bo se tako kislo, clovek dojame kot sladko. Zelo zanimivo! Teorijo sva sprobali v praksi in potem pojedli se neko drugo, prej zelo kislo sadje (pozabila ime), potem pa se nama je zdelo prav sladkasto. Noro! Velvet apple pa je tudi neverjetna igra narave: ta se je pac odlocila, da bo nek sadez, ki ima okus po jagodah, oblekla v dejansko zamet. Za crknit.
Po izcrpnem ogledu, na katerem sva videli tudi dragonruite, ananas, papajo, guave, sapodile itd itd itd, je sledila degustacija sadja in juice po izbiri. Bingo! Pred nama se je razbohotil bife vsega sadja, ki ga imajo na farmi - in vse sadje je organic, mind you! - in najine oci so dobile velikost pomela, ce smo ze ravno pri tej analogiji. Na kroznik sva si nalozili gore lubenic, manga, sapodil, papaje, jackfruita, pomela, starfruita, fig, dragonfruita in ne vem cesa se vse, ker pa je bila moznost free refilla, sva vajo ponovili, dokler nisva s skorajda odpetimi hlacami napol leze obsedeli na stolih za jedilno mizo. Kot zanalasc je ravno takrat od nekje pribrzel natakar in nama priporocil juice mix ananasa in dragonfruita. Bil je bozanski. Zmogljivost cloveskega zelodca je neverjetna.
Po bliznjem srecanju z overdose s sadjem sva se pes odpravili dol do glavnega staba farme in se pozanimali, kako dalec je slap Titi Kerawang, ki naj bi bil pol ure hoda od tam. Okej, sva rekli in vzeli pot pod noge in pesacili malo gor, malo dol po asfaltni cesti, lepo zasenceni in obogateni z vetrcom. Razgled je bil kar fenomenalen, videli sva skorajda celotno zahodno obalo Penanga. Pa tudi prometa ni bilo skorajda nic, saj je scena podobna kot na Islandiji: samo ena vecja glavna cesta okoli otoka, vozil pa ravno za vzorec.
Kmalu sva pripesacili do nekega food stalla in se pozanimali, kako je s slapom. "No water now!" nama je pojasnil prodajalec. Huh? Ocitno je pac dry season ali kaj ... ceprav sem se potem spomnila, da tudi LP omenja, da vode prakticno ni vec, odkar so zraven zgradili nek jez. Jebiga, sva rekli, greva pa se tisti kilometer do tja, da se vsaj malo razhodiva. In sva sli.
Tam pa spet podobna scena, food stalls in nobene vode. Jebiga, desi se. Vsedli sva se na bliznjo skarpo in cakali, da se mimo pripelje kaksen bus za nazaj v Georgetown. Zraven so lezerno bingljali tudi neki lokalci, delavci, ki rezejo obcestno rastje in ki sva jih srecali ze prej na najinem "pohodu", pa so se nama prav lepo in prijazno smejali (kot vsi, ki vidijo dve belki). Beseda je dala besedo in od where are you from smo kmalu presli na where are you going in za tem na we can drive you there, no problem. Mar res? Jap, so rekli tipcki - pa ceprav so bili namenjeni domov v Balik Pulau, vasico le 10 km stran od tam, na jug, midve pa sva morali na sever. Zmenjeno!
Stlacili sva se na sprednji sedez minivana, trije (poleg voznika) pa na zadnjo klop in smo se odpeljali. Voznja je bila dogodek dneva! (ce izvzamemo sadno pozrtijo) Fantje so najprej poskrbeli, da sva se privezali, potem pa smo se jako super pogovarjali, ceprav je bila nasa anglescina dokaj rudimentarna, ampak smo se zmenili vse. Vmes smo se seveda tudi slikarili, tako midve njih kot oni naju, najboljsi predlog pa je bil, da se slikamo nekje zunaj - in to ne kar nekje, ampak s primernim ozadjem! Fantje so za to izbrali pogled na jezero (sladka voda) in za njim morje in bilo je res neverjetno zabavno, ko so se menjavali za fotoaparatom, midve pa sva bili edina stalnica med pozerji.
Odlozili so naju res spet tam v Teluk Bahangu, nama segli v roko z obema dlanema in se po stisku rahlo dotaknili prsnega kosa - ocitno se tu tako rokujejo. Pomahali sva jima v slovo, ponovili "see you later" za njimi in ze skorajda naslednjo minuto ujagali bus 101 za nazaj. Noro!
Nazaj v guesthouseu je bil postopek spet ze dobro poznan: iskanje hrane. Polonca se je odlocila kar za isti plac kot vceraj, kjer so ji spet naredili sveze pecene nudlne z ekstra tofujem za 3 ringgite (hej! vceraj je bilo 2,5! nateg!), jaz pa sem spila kofe za 1,20 ringgita. Potem sva se premaknili k Indijcem, kjer smo bili prvi vecer z Moonom, vmes sva stegnili pri nekem atu se par nakita (brez tega pac NE gre). Nalozila sem si na kroznik neke sweet and sour ribe pa ribji curry pa zelenjavico in seveda riz, Polonca pa je ujagala neke sladkise. Jedli sva, uzivali v Bollywood muziki, opazovali folk, vmes sem stegnila se en mango lassi, Polonca pa se malo sladkisev ... Mislim, da je bil scenarij popoln za kaksno osladno avtobiografijo.
Sledil je lezerni sprehod po okolici, ki se je sprevrgel v neplanski shopping. V ze zapirajoco indijsko stacuno so naju zmamili z mantro we give closing discount in po tehtnem premisleku (in dilanju) sem pokupila cudovito batik obleko. Se vecja cestitka pa gre Poloni, saj bo njen necak dobil dolgo ogledovano srajco z geco motivom! Za kaj gre: najprej sva videli take srajcke na Baliju, v Ubudu, ampak nekako nikoli ni bila nobena ta prava, potem pa jih ni bilo nikjer vec. Polonca se je ze sprijaznila, da njen necak pac ne bo dobil se enajstega darila s tega potovanja, a glej ga zlomka, podjetni Indijci bi sli za deveto goro in vodo, da bi naredili biznis. Srajce sicer ni bilo, imeli pa so blago - ki ga je gazda sel iskati posebej za najin ogled v skladisce - in v enem dnevu bo srajca narejena. Mudi se nama itak ne, ker greva jutri za eno noc na Langkawi!
Po tej potezi se je prav prilegel se en teh o ice limau (ice lemon tea) in teh tarik za Polonco, potem pa se malo vecernega sprehoda. Jutri pa v nove zmage oz. na nove otoke ...

---

Photos

Slurrrrrrrrrrrrrp
Dragonfruit-pineapple juice at the fruit farm

More
This deserves another snap