S kot slovo in shopping galore

---

Danes seveda nisem imela te srece in je Nemec nad mano posteno smrcal. Nic hudega, sem se zato vsaj zbudila ob primerni uri, da sem spet lahko odskakljala na bliznji market in pograbila pekovsko pecivo z nadevom iz rdecega fizola, sojino mleko in nudlne s sojino omako. Odkrila sem se sosednji market na Marble road in bila vsa srecna. Razpolozenje mi je malce skazil nakup buddha fruita, ki je bil posteno drag in povsem zanic (jebiga, neizkusenost pac), zato sem morala nujno kupiti tri zrele mange za $15 (1,5 evra), da sem se primerno potolazila.
Glede teh pekarnic: ti so tu velika rec in jih je precej vec kot pa v JV Aziji. Vsi ti maslenasti kruhki (polnozrnati in podobne zadeve so redkost, na Tajvanu so bolj pogosti) so loterija, saj nikdar ne ves, kaj bo not: ogrodje lahko zgleda povsem identicno, zagrizes pa lahko ali v rdec fizol ali v svinjino in zelenjavo. Skratka, super hazard za dobro jutro.
Checkout iz hostla in via Diamond hill, da sem si ogledala se Chi Lin Nunnery, ki mi je ostala od zadnjic. Spektakularen objekt, vklescen v moderno zaveso iz kilometrskih stolpnic. Pozdravi te dvorisce z lotusovimi ribniki in bonsaji, znotraj drugega, glavnega dela kompleksa, pa po zvocnikih odzvanja lahno budisticno popevanje, cingljajo zvoncki, vohajo se kadila in siri se zen. Obcutek malo zvodeni, ko prides v gift shop, ker vse deluje nekoliko turisticno, ampak za hitro polnjenje zen-o-metra je bilo vec kot super.
Sledila je postaja Sha Tin, kjer sem zaruzila v New Town Plaza. O moj bog, kako je vse zafilano z bozicnim kicem. In Hongkongcani tudi sredi dneva kupujejo kot utrgani. Moj razlog obiska pa je bil t.i. Snoopy World, saj sem enostavno morala videti to bizarnost, o kateri sem zvedela v hostlu. Res je zraven kot nek Disneyland na temo Snoopyja in je precej luskano vse skupaj, a morda imam kasnih 20 let prevec za voznjo z vlakci (in zunaj je bilo 15 stopinj prevec za posedanje na soncu). Je pa zato mojo pozornost pritegnil nek smenj na dvoriscu pod nami in seveda sem morala pogledati, za kaj gre. Izkazalo se je, da je kot nek sejem izdelkov hendikepiranih, poimenovan Let them shine, in prodajali so razne lastnorocno izdelane cestitke, magnetke, torbice, majice, sale ipd, skratka, super zabijanje casa!
Potem sem sla na drugo stran iste postaje in se odpravila proti 10 tisoc budicam, ki menda stojijo na vrhu hriba. A premamil me je nek tempelj takoj zraven in mislila sem, da gre za isto zadevo, ker se je tudi ta vila nekam visoko v hrib, tako da sem zavila kar tja. Prilimala sem se nekim lokalcem za hrbet in ko smo bili na vrhu in se mi je zdelo, da sem najbrz sfalila, je mojo zagato opazila tudi ena od teh lokalk. "You're probably looking fo 10.000 buddhas. This is a graveyard," mi je pojasnila. Seveda, tiste vezice niso bile budice, ampak grobovi. No, ce sem ze ravno tam, sem se sprehodila se tistih 10 steng do vrha, prisostvovala za 3 sekunde pri pogrebu ter uzivala v razgledu in vetrcu. In potem se mi ni dalo se enkrat dol in gor, jebiga. Moram si pustiti se kaj za naslednjic (ali pac ... ).
V Pai Tau vasici - skupku his med MRT postajo in ultramodernimi soping centri - sem si privoscila se eno turisticno zasoljeno nudl juhco in caj, potem pa dalje do postaje Sham Shu Po, kjer je bil spet eden od marketov: Apliu Road Flea market. Spet posteno ludilo: bolsjka s starimi tranzistorji, fotoaparati, ribisko opremo, urami, soncnimi spegli, budistcino bizuterijo, open air mesnicami, pletenimi jopicami, XL spodnjimi gatami, flisastimi pizamami, filtri za vodo in state of the art sekljalniki zelenjave (prodajalci obvezno z mikrofonom), daljinci za klimo, ohisji za iPhone (jasno bogato zalozeni s Hello Kitty robo), pornorevijami, neonskimi sijalkami, slusalkami, fake iPodi ... ni da ni, res, spet. In nikjer ne konca ne kraja temu soping paradizu - Kowloon bi se moral imenovati Shop-a-loon!
DAla sem si zamenjati pascek na rocni uri, ki mi je odpadel priblizno prvi dan mojega tokratnega potovanja. Stalo me je celih 10 dolarjev oz. en evro. Vmes sem celo naletela na racijo, ko so prihrumeli policijski kombiji in vklenili nekega nepridiprava. Nihce od silne mnozice ni zadeve dokumentiral s svojimi sicer stevilnimi smart phoni, zato nisem niti jaz.
Naj omenim eno dobro lastnost Hong Konga. Kjer koli se ustavis s podzemsko, si v bistvu lahko nekaj ogledas, saj so ob vseh izhodih oznacene potencialno zanimive destinacije.
Sla sem nazaj v hostel po prtljago, potem pa do postaje Kwun Tong, da sem se dobila s CS-erko Susu in se eno njeno prijateljico, tudi s CS, a sem zal pozabila njeno ime. Ura je bila ravno pravsnja za vecerjo in totalno vecerno guzvo (zato so tudi na vseh postajah MTR posebni redarji z velikimi okroglimi stop znaki, ki jih po potrebi postavijo med nabutane vlake in horde novih potnikov), zato smo se seveda podali na (mojo zadnjo) vecerjo nekam cez cesto. Tale predel mesta, kot sta mi povedali, je baje najbolj naseljen v celem Hong Kongu - prijateljica je ravno zakljucila tecaj za turisticnega vodica, zato so bile informacije povsem tocne in azurne - na eni strani je ex-industrjski in zdaj poslovni oz. komercialni, na drugi pa rezidencni.
In tale moj hongkonski trip se ne bi mogel bolje koncati, saj nikdar ne bi mogla narociti tako dobre in lokalne hrane med samimi kantonsko govorecimi lokalci: tako sem jedla baje tipicno hongkonsko jed v lonceni posodi pecen riz z jeguljo (!!!) - ki je bil vrhunski, vrhunski! -, ostrigine omlete (precej drugacne kot na Tajvanu, a izjemno slastne), racje rezine in tofu ter tisto tipicno kitajsko zelenjavico, podobno tankemu mlademu brokoliju. Zraven pa seveda zastonj kitajski caj - in mnogo novih zanimivih pogovorov. Obe moji novi znanki sta veliki popotnici, obe sta bili po vec mesecev v Evropi (veckrat), Susu je bila tudi veckrat po Juzni Ameriki in jo nadvse priporoca. Obe sta vedno potovali sami in to me je zopet prijetno presenetilo, saj je ta fenomen v druzbi, kjer so bile zenske do nedavnega (ali pa so se?) dokaj manjvredne in se je od njih pricakovalo, da bodo doma skrbele za (najraje moske) potomce, cedalje pogostejsi. Ocitno se jim dogaja isto kot pri nas, le da morda z nekaj desetletnim zamikom. Vedno znova pa me preseneti naslednje, cesar smo se dotaknile: starost. Za prijateljico bi lahko rekla, da je stara toliko kot jaz, pa ima v resnici 35 let. Se bolj pa me je sokirala Susu, ki bi ji brez heca pripisala 23, morda najvec 26 let. In resnica? "Cez nekaj mesecev bom praznovala 40 let," sem komaj izvabila iz nje in skoraj padla s plasticnega stola na keramicna tla. 40? Ne vem, kaj je v tem zraku ali hrani, ampak hudicevo dobro zgledajo vse po vrsti!
Kmalu sem se morala, zal, posloviti in se odpraviti proti postaji Sheung Wan na trajekt za Macau. Vrnila sem svojo octopus kartico in dobila povrnjeno kavcijo, nato pa pljunila 185 dolarjev za trajekt - nocne karte so drazje. Ura je bila 22, ko smo izpluli, sicer pa trajekti vozijo 24 ur na dan. Ce se ti recimo zahoce gemblanja v Macau sredi noci, tako ni noben problem.
Ob 23h sem bila tako zopet v tem "the most exciting place in Asia" (niti ne), ob 23.40 spet pri Vitorju. Njegovo stanovanje ima super lokacijo, saj bus st. 12 izpred trajektnega terminala ustavi tik pred njegovim blokom - zveni domace!

---