Proti toku

---

Jutro sem izkoristila za odkrivanje te cetrti Macaua. Spet povsod pekarnice, McDonalds in nudl-dzinice, butiki so bili se zaprti. Kupila sem nekaj kruhastega za pod zob in se pocila v eno od obljudenih menz, da sem spila se zadnjo kavo na tem delu sveta. Ostali so srebali nudlne, vlekli iz ust kurje kosti in jih oguljene licno zlagali na kup. Ko sem koncala, sem si natocila se kozarec zelenega caja, ki je pocival v vrcu na mizi. Obozujem to navado zastonj caja.
In potem spet standardna procedura: nazaj po prtljago, do bus postaje in na bus do trajektnega terminala, kjer bi morala presesti na bus AP1. A hec je v tem, da isti bus vozi tako do letalisca na jugu Macaua kot do meje s Kitajsko na severu, postaja pa je samo ena. Zato sem morala spustiti kaksnih deset AP1 busov, ker so vsi sli kao do meje, tako da je bilo treba radikalno spremeniti strategijo. Na naslednjem busu sem tako imela sreco, saj so bili ob meni neki singapurski turisti, ki seveda govorijo lokalni jezik, in tako so mi raztolmacili, da moram iti na naslenjo postajo in tam na AP1. In sem res storila tako, kot so mi svetovali, in bila koncno na pravi poti. Morda je rezim spremenjen zaradi barikad po vsem mestu, saj se jutri pricenja Grand Prix in je center eno samo dikralisce v pricakovanju.
Letalisce je majhno, a ljubko in ima tudi proste racunalniske terminale, od koder pisem tele zapise. Super ideja za zabijanje prostega casa. Cez dobro uro sledi let v Bangkok, v poplavljeni Bangkok, a letalisce ocitno se dela. BOmo videli iz prve roke, kaksna je situacija. Glede na to, da mi je Nikki rezervirala vecerjo v mestu - centru - ze pred dvema dnevoma in da se jutri dobim z Alexis, mislim, da ni vecje panike. Sicer pa velja: pusti, naj te nosi voda ...

---