Slovenija do Hong Konga

---

Zjutraj sem se spokala na drug bus, 101, s katerim sem sla direkt do MTR postaje Hang Hau, od tam pa spet do Fortress Hill, da sem se cekirala v hostel. Vsi na podzemski so brali casopise ali buljili v svoje ipade in smart phone. Ce se mi je zdel Tajpej moderniziran, je tole precejsnja nadgradnja.
Odpravila sem se do postaje Central in odpesacila po stevilnih nadhodih - cudovito prehajanje sirokih cest - do pomolov. Sla sem na izlet na otok Lantau, v vasico Tai O, ki mi jo je kot dnevni izlet priporocila Ankie. Odstela sem 14,5 dolarjev (z octopus kartico, seveda) za trajekt in sedla gor za eno uro.
Mimogrede, tukaj je totalno velika rec velikost zenskega oprsja, saj so povsod letaki in reklami, kako si povecati to naravno danost s primernimi modrci. Poleg tega mrgoli tudi reklam za botox in slimming, tako da mi zdaj ni cisto povsem jasno, kaj je bilo prej, kura ali jajce oz. suhljate Azijke ali plasticne operacije. Vsekakor zanimiv socioloski fenomen, za moje pojme.
Pluli smo po West Lamma Channel, na eni strani HK island, na drugi Kowloon. Kaj pa vem. Do sedaj me HK ni kaj pretirano navdusil, pac se ena velika azijska pristanisko-turisticna metropola. Nihce mi se ni rekel Welcome to HK, kot se mi je to stalno dogajalo na Tajvanu. Se vedno imam torej raje Tajpej, ker ima nizje stavbe, prijaznejse ljudi, vec zelenja, boljso hrano in - halo! - toplice. Se vedno se tako zalomim s svojo (klavrno) mandarinscino in pozdravim z nihao in se zahvalim s sjesje, ki tukaj pac ne pali, saj govorijo kantonscino. "Nihao pozdravljajo samo turiste," mi je vceraj pojasnila Ankie.
Pristali smo na Lantau in sedla sem na bus st. 1 do Tai O. Tudi tega sem seveda placala z octopusom, bilo je 15 dolarjev. Kar precej, ampak vozili smo se 45 minut: mimo pohodniskih poti, vratolomnih prelazov, zaporov (!) in velikanske bude, ki sedi na vrhu enega od hribov.
Tai O pa - mala, zanikrna, zamrla ribiska vasica, kjer se je za prvim vogalom razprostrl totalen biser, vreden poti: ribiski market z nezamenljivim vonjem po rakovi pasti, s katero se v glavnem bavijo tu. Pa caj iz hibiskusa. Pa susene ribe na sto in en nacin. Pa poruseni templji, hise na kolih, razsute kolibe, potepuski psi in macke ter navidez zdolgocaseni upokojenci, nepremicno zalimani pred TV ali strastno vpeti v igranje mahjonga. In pescica turistov. Skratka, mega.
Sprehodila sem se do konca zaliva, kjer je bil nek ponovno napol porusen tempelj. Prisel je gospod z eno roko, pozdravil, pobral stara kadila in zamenjal z novimi. Ocistno so tu precej verni in ta vera za razliko od HK islanda niso banke in neboticniki. Tempeljcek ima cudovit razgled na odprto morje, sredi njega pa letalisce, zato je bilo stalno prisotno tisto neskodljivo grmenje avionskih motorjev. Za vogalom je bil se boljsi plac za razgled, t.i. lookout pavillion.
Bil je ze cas, da zavrtim pete v smeri povratka. Spotoma sem snedla se ene ocvrte wontone in ocvrt sladki krompir (to je bila nekako najbolj zepu prijazna ponudba), potem pa na trajekt to Tuen Muna za 25 dolarjev. Tuen Mun je v Novih teritorijih in tako sem se odlocila, da ne bom stalno hodila po istih poteh. Cez eno uro smo bili torej tam in pristanek se je izkazal za zanimivo tocko: imajo lusten boardwalk, ki je kar klical po kofetkanju, zato sem to tudi storila. Za vogalom sem odkrila se nek lokalen mall, ki jih enostavno obozujem, zato sem si se tega podrobno pogledala in odkrila stevilne nove zabavne azijske drobnarije.
Nato pa sem se od ferry piera do centra mesta zapeljala s posebno obliko tramvaja, baje edinstveno na svetu, pise Lonely Planet, saj vstopnino placas z zaupanjem: na zacetku cakalne platforme je namrec citalec octopus kartic, kjer se moras registrirati, preden vstopis na vozilo, tega pa nekako nihce ne preverja. No razen usluzbenci, ki se baje radi sprehajajo po tramvajih in preverjajo zaupanje a la nasi tipi z urbano.
V Tuen Munu sem presedla na KCR vlak, s kateirm sem se zapeljala do postaje (s prestopanjem) Prince Edward. Vozili smo se po Novih Teritorijih do Kowloona in tale Hong Kong je v bistvu ena zbirka totalno goratih otokov oz. polotokov, v samem srediscu pa z visinami tekmujejo stolpnice. Hecno.
Od Prince Edwarda sem se vecinoma po NAthan Road in okoliskih ulicicah sprehodila do postaje Tsim Sha Tsui, ker sem imela se ravno dovolj casa za svoj naslednji opravek (povem kasneje, da malo zadrzim tenzijo, haha). Ta okolis je totalno nor, nabit z ljudmi, vecinoma lokalci, na turisticnih predelih pa seveda tudi z belci. In vse je en sam velik soping. Tako sem prehajala iz enega marketa v drugega: Goldfish market, Fa Yuen Street market, Ladies' market (no, zame je vsak market ladies' market), Sports good market ... vsi mozni prigrizki, plasticni kic, turisticni geto, prodajalke tusev in cistilnih metel z mikrofoni, Hello Kitty vesolje, zlate ribice v napihnjenih plasticnih vreckah, modrci velikosti E, guzva, guzva, guzva ... Za pomiritev duse sem si privoscila en coconut milk with sago (obozujem sago, skoraj tako kot taro) in neke potstickerse, v katerih je bilo po nakljucju razmerje med mesom in super zelenjavo v prid slednji. You never know in Asia.
Ponovno, kaj pa vem. Nic posebej izstopajocega ni na tem Hong KOngu.
Sla sem torej do postaje Tsim Sha Tsui in se dobila z - Mankico in njeno mamo, ki sta te dni prav tako tu. SKupaj smo se odpravili do Avenue of Stars, od koder smo se hoteli ogledati light show Hong Konga (ker smo bili pac na Kowloonu). Zacelo se je ob osmih in cakali smo, da se zares zacne .. in se cakali ... in potem ugotovili, da je dejansko to to, da ne gre za neko uvodno ogrevanje, ampak da je ta light show oz. bedno poigravanje z laserji z vrha nekaterih stavb kot za ogrevanje dejansko to. Kaksen nateg. Se dobro, da je zastonj, kajti vse skupaj je povsem brez veze in zguba casa. Hvala bogu traja samo 15 minut in je blizu drugih atrakcij, recimo Walk of Fame, kjer so v beton vtisnjene zvezde stevilnih meni nepoznanih azijskih filmskih superzvezd. Prepoznala pa sem vsaj dva: Jackie Chana in Bruce Leeja, ki si je prisluzil celo svoj kip.
Odpravili smo se cez kanal, do postaje Central, potem pa raziskovati nocni Hong Kong. Onidve se nista bili na tej strani, zato sem jima "razkazala" Lan Kwai Fong in SoHo, kjer se je v pubih s happy hours in nobel restavracijah trlo belcev in drugih turistov, pa po moje tudi lokalcev, vmes pa so fehtarili (za nase pojme nasemljeni) budisticni menihi. Res povsem druga scena kot prej na Kowloonu, ce ne drugega ze zaradi arhitekture, saj so tam glomazne avenije ravne, tu pa gre za mrezo ozkih ulic, zavitih v hrib. Z Mankico sva ugotovili, medtem ko smo cuzali svoje pivo v eni od zurerskih postojank, da je tole napol podobno Kao San road v Bangkoku, samo prefiltrirano, bolj sofisticirano.
Koncno, po napornem dnevu, sem se le odpravila domov oz. v svoj hostel, ki je ocitno res kul. Mankica in Viktorija sta imeli namrec precej povedati o anekdotah drugih popotnikov in njihovih izkusnjah z groznimi hongkonskimi hostli, tako da se enkrat hura za pomoc CS pri izbiri Yes Inna!

---