Zacetek: jebac godine, postanek: Seririt, cilj: koktejli

---

Zaceti je treba s sinoci. Izkoristili sva namrec subtleties najinega guesthousea in se debelo uro namakali v bazenu. Ob 22h pa so nama z ugasnjenimi lucmi subtilno nakazali, da je cas, da se pobereva iz vode.
Zjutraj sva pojedli complimentary zajtrk a la carte - izbrali sva pineapple pancake in (jaz) kavo - potem pa malo naokoli za dve stvari: karto do Surabaye in prevoz do Pemuterana. Glede prvega je pac tako, da bova v Surabayo leteli, ker bi z busi tja porabili vsaj kaksna dva dneva. Tu pa se dobro pocutiva, zato bova Javo v glavnem spustili. Bromo mountain je v dezevnem obdobju menda tako ali tako prevec spolzek za raziskovanje, pa se rather active lately, kot sem ze rekla.
Ze kar na nasi ulici naju je (tako kot skorajda vsak voznik motorja) zajagal en tip, s katerim sva se zdlilali za 270 tisoc za prevoz do bliznjih jezerc in drugih atrakcij in na koncu v Pemuteran. Potem sva sli dalje do glavne ceste v nek turisticni biro, kjer dilajo letalske karte. Cena je bila mnogo drazja kot vceraj na internetu (ampak se vedno poceni: 379 tisoc rupij, kar je 35 USD), vendar tiste nisva mogli kupiti, ker jo lahko samo z indonezijsko kreditno. Malo sva se hodili gor in dol in ujagali bolj ugodno ponudbo, a je bilo treba cakati in cakati na faks iz Denpasarja, kjer je glavna pisarna letalske druzbe Mandala, s katero bova leteli. Vmes sva sli v najin guesthouse - do tja naju je najin drajver zategnil s svojim skuterjem, kar pomeni, da smo bili trije gor - spet zame in prvic za Polonco - pa spet nazaj do pisarne, cakali, cakali, vmes skocili v stacuno, in okoli 11. ure smo se koncno spokani in zadovoljni odpravili lake Bratan naproti.
Drajver po imenu Tom (bojda) si je takoj prisluzil naziv jebac godine, in to upraviceno. Ze njegov ubodniop na cesti je bil uber frajerski, voznja pa sploh. Zabavljal je z anekdotami o svojem zivljenju, ni naju pozabil izprasati vse o najinem ljubezenskem zivljenju in zakonskem stanu (za vse Balinezerje imava tukaj fante, ki pac nimajo toliko dopusta kot midve), naucili sva se tudi I love you in I like you po balijsko ... Vmes smo upalili tipicno balijsko muziko in zabava je bila popolna.
Sploh zato, ker smo pri vzpenjanju in dirjanju po ovinkih kot na Vrsic prodirali v cedalje gostejso meglo. In spet dez, seveda. Prvo jezero smo samo prevozili, smo se pa zato malo dlje zadrzali pri drugem, lake Buyan, kjer sva ujeli celo se nekaj minut sonca. Za vstop sva placali 10 tisoc rupij (en dolar), za to pa sva dobili nek izrezano lep hindujski tempelj malce vstran od obrezja, obdan z licnim vrtickom in kar neki angkor-style buddha stupo. Very nice.
Dalje: lake Tamblingan, ampak sva ga videli samo za hip, ker se je cez par sekund ze priplazila megla, tako da se v brezno ni videlo a ma nista. Spet smo se peljali dalje, cilj nam je bila vasica Munduk, vmes pa smo se uustavili za pogled na rizeve terase in za - mlatenje riza! Nekje vmes smo naleteli na lokalce, ki so spravljali riz, in opazovanje aktivnosti se je kmalu sprevrglo v opazovanje z udelezbo. Tom je vse zrihtal, da sva malo vihteli klase in udrihali z njimi ob posebno letev, medtem ko je riz sprical vse naokoli in se zbiral v platnu pod lesom. Zakon.
Ustavili smo se na kosilu v vasici Mayong, ki je imela spet pogled na rizeva polja in spet se je vmes ulilo ko sto matr. Jedla sem gado gado in pila ginger tea in prislo me je okoli 22 tisoc - mislim, da se je zenska ustela pri stetju, ampak nek ji to bude cestitka.
Nadaljevalo se je drvenje, zbijanje sal, vmes se je celo slekel do spodnje majice (in lahko sva opazovali njegov tatu) in zaplesal ob zvokih pristne lokalne muzike, uzivali sva v "natural air con" (beri: odprta okna namesto prave klime). Izvedeli sva tudi, da je star bojda 26 let (?!??!), da nima punce ("Next time you brin g afriend!"), da je prej delal kot gradbenik ipd., zdaj pa fura. Aja, in da zdaj ne pije vec, prejsnje leto je pa menda vsak vecer rad pregloboko pogledal v kozarec. Ampak to menda nikamor ne pelje, je modro zakljucil.
Pred Pemuteranom smo se ustavili se v - Seriritu. Jap, na severu Balija je mestece z imenom Seririt. Ze tako ali tako bi se bilo vredno ustaviti tam zaradi imena, zaradi marketa pa sploh. Zatezili sva, da hoceva sadje in kokos in peljal naju je na trznico - na novo, ker je stara pred par leti menda pogorela. Povsem po lokalnih cenah sva kupili dragonfruit (50.000 za dve kili), bananice (3000 za sop), rambutan (4000 za sop), snakefruit (5000 za kilo), mandarine (10.000 za kilo) in se dva kokosa (4000 vsak), ki ju je Tom mojstrsko obrezal in zarezal in ponudil. Ti kokosi so za crknit, voda oz. mleko (ki je prozorno) je neskoncno in cuzali sva po slamici kar kaksnih pet minut, pa se ni bilo konca tekocini.
Vmes je spet zacelo padati, zato smo vedrili pod nekim stantom z rozicami za daritve pred avtom, kjer smo cas izkoristili (oz. midve Toma) za razrezanje kokosa. Tako sva pojedli se belo meso in se totalno nazrli.
Drajver naju je skipal v Pemuteranu pred nekim guesthouseom, ki ga kot najbolj budget varianto priporoca LP, in vzeli sva sobo za 100.000 rupij. Po dilanju, seveda, ker je bila najprej kao 150.000, ampak zaradi low season in ker ima samo hladno vodo sva pristali na nic vec kot sto tisoc, pa se frustk si bova zrihtali sami. V redu, urejeno, sledil je obhod po vasici, ki lezi ob severni obali. Najprej sva nekaj casa hodili po cesti, potem pa sva zavili na plazo, ko je bila moznost, in se vrnili po tej strani. Hodili sva po crnem pesku, pohojali korale in skoljke in polze, srecevali lokalce, ki so naju vestno pozdravljali, se divili izgubljenim mangrovam sredi morja, obcudovali ribiske colnicke in ribice ... skratka, dokaj bajno in rajsko. Se bolj v tej smeri so bili resorti direkt na plazi in v enem sva se pozanimali za masazo, ako zatreba sutra.
Nazaj sva sli spet po glavni cesti in bili sva glavna atrakcija mimo drvecih motoristov, ki so bili vsi opremljeni v saronge in naglavne rute - morda so bili v templju, kjer je tak kodeks oblacenja. Po vrnitvni v guesthouse sva spremili se malo sadja, zdaj pa tolceva ze tretji koktejl - pina colada in Bali banana sta ze sla, zdaj primerjava Singapore sling z originalnim - in imam obcutek, da bom dan ocenila kot izjemen.

---

Photos

Jebac godine osebno
Ketut, pozer

Klasika ...
So this is how real cocktails taste like!