Salute to PADI Open Water Diver!

---

Sobotno popoldne se je torej v Pondiju nadaljevalo podobno kot cel dan poprej. Odpesacila sem do promenade, ki ni nic posebnega (razen dejstva, da prvic v zivljenju zrem v Bengalski zaliv), mrgoli nadleznih prodajalcev prigrizkov in raznih neuporabnih suvenirjev ter prosjacev. Zato sem hitro zavila spet nazaj proti MG Roadu, malo gor in dol med ludilom, spila se kaksen caj pri lokalcih, nato pa na vecerjo: masala dosa oz. neplansko rava masala dosa v Indian Delight. In se kava. Ker lahko.
Odpesacila sem nazaj do Roba, kjer sem se zakopala v knjigo o scuba divingu. Moram nastudirati do ponedeljka. Vmes so po meni skakale stevilne osladno ocarljive mucke (Robova macka je spet imela mlade), tako da smo se sli skupinsko ucenje - mucke namrec izredno rade skacejo po knjigah, ko jih odpres.
Dasa mi je tudi razlozil, kaj je bila fora vcerajsnje ceremonije po imenu punja: gre za nek blagoslov orodij, tako da ni cudno, da so taksisti mazilili svoje taksije. Rob je kasneje dodal, da bi mi po tem kljucu morali blagosloviti vsak regulator, vsak jopic, vsako kisikovo masko ... ipd. s pepelom in barvami. Yeah right. Dasa je povedal, da se potem deset dni baje nic ne dela ali bere, tako da je bilo vedno blazno zabavno, ko je praznoval punjo med solanjem. Mogoce ne bi bilo slabo, ce to prakso vseeno uvedemo tudi v Slovenijo.

Nedelja

Nedeljski frustk je bil podoben sobotnemu, torej idli pri lokalnih stantih in nato v Indian Delight se puri. Za hip sem imela slabo vest, da se ze zjutraj tako naziram, a sem hitrp z olajsanjem ugotovila, da si tudi moji sosedje narocajo najprej idli, nato pa se puri. Zmaga.
Jutra so super za opazovanje navad. Zgleda, da se pred cajnimi stanti zbirajo vecinoma tipi, ki prebirajo casopise in na veliko debatirajo. Ko pridem med njih jaz, se sploh ne vznemirjajo in nadaljujejo svoj biznis. No, danes ni nihce bral casopisov, pa ne vem, ali zaradi nedelje ali zaradi punje.
Natakarji so blazno uvidevni, stalno dotakajo (filtrirano) vodo in omakice, kot sta sambar ali chatney pri dosi ali puriju ali kjer koli pac. Lustno.
Imajo super sistem za pitje vrocih pijac a la caj in kava: dvodelni set jeklenih posodic, pri cemer pijaco zlijes v nizji, sirsi kroznicek, da se hitreje ohladi, medtem ko obdelujes hrano. Enkratno.
Zvalila sem se v nek kafic na MG Road in brala knjigo, nato pa vzdolz ulice, kjer vsako nedeljo postavijo market. Zakon! Naaprodaj je vse od deodorantov do vodovnih pip, glavni biznis pa so cunje. Seveda sem tudi jaz pobasala en svilen sari za 75 rupij, kar je dober evro. Brez komentarja.
Na poti do restavracije Daily Bread, kjer sem bila zmenjena s CS-erjem Sukritom, sem si privoscila en kokos. Ravno, ko sem ga srkala, je mimo prifural Dasa. Aravanova zena ga je poslala po sestavine za curry, ki ga bo delala za kosilo. Postalo mi je skorajda zal, a kar sva jedla nato s Sukritom, je bilo vec kot odlicno nadomestilo: narocil nama je butter chicken masa in dahl fry, zraven pa kot neke tortilje pudhina kulcha (z meto) in alu paratha (s krompirjem). Imenitno! Kulinaricni pohod sva nadaljevala na obail, kjer sva si v izjemno spedenanem (in temu primerno tudi dragem) kaficu v lahnem vetrcu z obale privoscila odlicno italijansko kavo. Ni da ni.
"Doma" sem spet sedla za knjige, nato pa - sla joggat! Robova hisa je namrec direkt nasproti stadiona Indire Gandi, in ker so se temperature ob pol sestih popoldne znizale na zelo znosne, sem sla se malo tect. Ce bi mi kdo pred petimi leti rekel, da bom kadarkoli prostovoljno brez denarnega nadomestila laufala v Indiji ... bi bilo manj verjetno, kto da grem za sest tednov v juzno Indijo. kakor koli ze, pridruzila sem se trumam Indijcev, ki so tam igrali (itak) kriket, hokej na travi, nogomet, skakali v daljino, sprintali in trimckali. Odtekla sem deset krogov oz. dobre pol urice, kar je kar uspeh po vec kot 14 dneh abstinence. Pa se v tropskem podnebju.
Za vecerjo sem spet odpesacila do Indian Delight, ker so enostavno najboljsi na Balk- hm, Orientu (?). Tokrat sem si na slepo privoscila ghee masala dosa in ... bilo je izevnserijsko. Dimenzije so presegale okrogli jekleni pladenj, zato mi je natakar robove kar malo zavihal, zraven mi je nasul 4 tipe omakic. Neverjeten masleni okus se mi je topil v ustih in prisezem, da kdor je ustvaril doso, je moral imeti stik z bozanskim. Vzela sem se dve poroti za zjutraj in se odplazila domov.
Sla sem se mimo zelezniske postaje, a je bil salter za rezervacijo vstopnic ze zaprt. Nato sem se spet ustavila pri prodajalcu banan na vogalu Robove ulice, ki je res tezka faca. Rob in njegovi se salijo, da mu bodo izdelali majico z napisom Banana Guy. Komaj se ustavim pri njem, mi ze moli pod nos olupljeno bananico in se dere "Taste, taste!". Nato kar pobase en sop bananic za 20 rupij, doda se par ekstra, vceraj pa mi je se moji dve zaviti poroti stlacil v isto vrecko in se ob slovesu nasmehnil. Skratka, faca in pol, tako kot vecinoma povsod do sedaj. Res sem imela same pozitivne izkusnje z ljudmi, ki so res pristni, skrbni, pozorni. Clovek bi pricakoval, da v taki masi ljudi prezrejo druge, a je ravno obratno, do socloveka so se kako uvidevni. Zakon, res.

Ponedeljek

V ponedeljek zjutraj je slo zares ze ob sestih, saj smo se ob pol sedmih ze vsi zbrali pri nas. Spakirali smo opremo in jo nalozili v kombi, nato pa se odpeljali do potapljaskega mesta, ki je sredi neke hudo lokalne ribiske vasice, imenovane Palm Frenzy (brez heca). Ob pol osmih smo tako ze sedli v impro barcico in se odpeljali na odprto morje, najprej na en odrejen prostor, ki po Aravanovi inspekciji ni bil obdarjen z vidljivostjo, zato smo se zapeljali nekam drugam, kjer je bila vidljivost boljsa, ceprav se vedno slaba. Tako vreme, pac. Do tja nam je bilo vsem malo slabo, celo meni, Hani in Oorsi pa sploh. Ampak ko enkrat v vodi, je bilo vse pozabljeno. Rob je z Martinom in mano, ki se nama malce mudi (jaz odhajam najbrz v sredo, on pa v petek), najprej opravil poseben CESA izstop, potem pa smo 45 minut pod vodo cofotali vsi. Noro! Ceprav smo videli samo neka ribic in ribac (barakude pa to), je bil ze sam vodni ovoj dovolj za fascinacijo. Res je nor ta podvodni svet, sploh pa obcutek, ko si obdan s to zmuzljivo odejo velike modrine. Noro.
Ob 13.45 smo bili nazaj pri avtih, spakirali naso opremo in se zapeljali domov. Imeli smo malo tezav s spiranjem opreme, ker ni bilo vode (ocitno se je nekaj pokvarilo na vodovodu), smo pa se zato se malo zakopali v knjige in preverjali nase znanje. Vmes je Dasa uletil s porcijami biryanija (Norvezanki sta zatrjevali, da tega se nikoli nista jedli in ne vesta, kaj je to za ena jed - pa sta tu ze dva meseca?! To je nekako tako, kot ce po dveh mesecih v Ljubljani ne bi vedel, kaj je burek ali kebab ... ) in ucenje je laze steklo. Potem pa u grad! Najprej na zeleznisko postajo, da sem zamenjala svojo vozovnico: iz Chenaia bom krenila direkt v Kannur, ne v Ernakulam, kot sem si prej zamislila. Za Ernakulam bo se cas - in bo! OD tam na caj k lokalcem, potem na nek juice iz chiku oz. sapodile (he he), pa na internet - potem pa je zmanjkalo elektrike v celem mestu in posledico zbrisalo pol tegale bloga. Jebiga ...
Sla sem do Indian Delights, kjer naj bi se dobili z Danko Louise, a mi je Rob poslal sms, da gredo vsi v eno drugo restavracijo Satsanga, zato sva ujagali rikso za do tja tudi midve. Scena je bila meni malo bedna, pac zelo fancy restavracija za belce, za palak paneer in sadni juice iz papaje sem dala 309 rupij, kar je priblizno 10x vec kot dam za doso - in odvec je dodajati, da je bil panner precej porazen, dosa je pa vsakic bozanska. Brez heca.
Ali jebiga, sem se vsaj lepo pogovorila z novima CS-erhja pri Robu, kanadska Brazilca Bianco in Robertom, pa se Louise je kaj povedala in Dasa, ki je sedel za naso mizo. Skupaj z Brazilcema iz Montreala smo se nato sprehodili domov (elektrika se je medtem ze vrnila) in sli pocasi spat.

Torek

Dan za scuba diving! Dril je bil zjutraj isti kot dan poprej, le da sva bila tokrat sama z Martinom plus Indijec Avi, ki se je skupaj z Robom napokal v nas kombi. Prisla je se Louise, da bi se malo popeljala z barko, in smo odrinili. Tokrat smo bili v barki nekaj cez osmo, sonce je lepo sijalo, precej pa tudi pihalo, tako da je na odprtem morju kar precej divjalo. Ampak se nismo dali in opravili svoj prvi potop na 18 metrov globine. Ludilo! Vidljivost je bila izjemno slaba, prakticno nisem videla nic pred sabo, razen zeleno-rumene zmuzljive gmote, vse naokoli pa ples plavajocih delcev. Ampak bilo je neverjetno ... res je edinstven obcutek, ko si takole globoko pod vodo, slisis samo svoje dihanje, obcasno se kaksen drug zvok, mimo tebe pa priplavajo ribice in ribe in prave ribace ...
Drugi potop na Groupers Grove je bil boljsi, z boljso vidljivostjo oz. po domace viz. Videli smo nekaj zares OGROMNIH ribac, ki so se pletle okoli dreves in gum, ki so jih tja nastavili Rob in njegovi pobje, da bi privabili morski zivez. Vec kot ocitno jim ratuje.
Doma smo bili malo cez 13. uro, nato pa sva se z Martinom lotila kvizov, pa se koncnega izpista za pridobitev naziva PADI Open Water Diver. In sva uspesno opravila! Tako da sedaj imam nov naziv, ki ga bom upam da s pridom uporabljala ze v Maleziji. Menda so na Langkawiju super placi za potapljanje ...
Kot kaze, ostanem tu se jutri. Moram opraviti zehto (popoldne se ni bilo vode ... ) in se malo spociti. Zveni cudno, ampak potapljanje res utrudi, sploh miselni del! Potem pa spet Kerala in najbrz dez ... bomo videli.

---