Vendarle Chenai

---

Najboljsi nacrt je - brez nacrta. Tako sem nocoj kljub vsemu pristala v Chenaiu. In to po kaksnem spletu dogodkov ...
Zakaj sem se odlocila za odhod v Chenai? Za stos, in ker je vedno dobro poznati se kaksnega dodatnega cloveka kje, ki ga morda kdaj potrebujes. In ker je zihr zihr. Vlak imam sicer ob petih popoldne, ampak bolje, da sem tam ze nocoj, kot pa da hitim jutri ...
Zjutraj sem sla se na zadnji zajtrk v Indian Delights, kakopak na (ghee) doso in kavo. Potem nazaj k Robu, da spakiram svojo kramo, nato pa sem ujagala rikso (ker sem bila pozna, pa se totalno vroce je bilo) do Daily Bread, kjer sva se spet dobila s Sukritom. Tokrat nama je narocil chicken Chettinad (kjer Chettinad zajema tole regijo in pomeni dokaj pekoco hrano), Malai Kofta (napol ocvrte zelenjavne kroglice) in garlic & pudhina kulcha (cesnove in metine tortilje kot zadnjic). Ponovno imenitno. In ponovno sva se fino pogovarjala. Med drugim spet o Aurovilu, o katerem Sukrit nima najlepsega mnenja: "Ne placujejo davkov, ker je Auroville v bistvu sklad. Ker se naokoli revne vasice, so vsi njihovi stroski subvencionirani. Uvozili so svoj zivljenjski stil od drugod, samo zamenjali so GPS, za Indijce in njihovo kulturo pa se jim sladko jebe." Obdelala sva tudi zenske - po njegovi oceni je 80 % Indijk gospodinj - pa frizerja za 40 rupij in odsotnost turisticne infrastrukture v Indiji. Kar je res: kamor koli grem, sem ponavadi edina bela. Res je precej precej placov, kjer se turisti ne zadrzujejo oz. se izgubijo v tej masi dobre milijarde ljudi.
Nato sem spet zajagala rikso za nazaj, prosila drajverja, da pocaka par minut, da si nalozim na rame nahrbtnike in v slovo kusnem Roba in Daso, nato pa hop do avtobusne postaje. Voznja gor in dol me je kostala 40 + 70 rupij. Tam sem poiskala ECR bus do Chenaia in bil je ravno tik pred odhodom (kdaj pa ni). Spet torej ista storija kot do sem grede, torej tri urice voznje po izjemno zanimivi cesti, ki se ji rece (se mi zdi) Scenic Beach Drive. Kao backwaters v Kerali, malo mesanje morja in mlakuz in crt peska in obale ipd. Ravno, ko smo se vozili mimo famoznega Mamalapurama (kjer so neki hudi templji baje - next time), nas je preletel pelikan. To je bilo pa res velicastno.
Voznjo po principu koji je jaci smo v Chenaiu koncali po dobrih treh urah, pri cemer smo zadnjih 40 minut samo lutali po mestu oz. se peljali na njegov zahodni konec, kjer je ta baje najvecja bus postaja v Indiji, ce ne celo v CEntralni Aziji. Nekaj takega. Tam sem ujagala nov bus, mestni, in sicer do Liberty stopa. Guzva za popizdit! Redno smo se ustavljali in stali po 10 minut, kdo ve zakaj. Vmes so preletavali komarji, svic je lil z mene, ampak bilo je super ... Nek tip zraven mene mi je vse raztolmacil, povedal, kdaj moram izstopiti, itd, skratka, do Libertyja sem prisla iz prve. Tam pa je pobral moj nocojsnji host po imenu Ramki, ki je ziva legenda. Tip je pred desetimi leti iz propadlega biznisa postal kuhar oz. zacel zapisovati in objavljati recepte, in sicer po sistemu One page cookbooks - http://ramkicooks.blogspot.com/ je njegova spletna stran. Totalno ludilo! Ze na poti do tja sva se pogovarjala vse zivo o hrani (zimzelena tema), nato pa me je zategnil do svoje restavracije po imenu Nedumgudi, kar je ena vasica blizu meje s Keralo v Tamil Naduju, kjer delajo to kuhinjo - Chettinad. Narocil mi je tandoori fish tika in tandoori zelenjavico, za predjed pa naan z omakicami, vmes so tekle tezke debate o hrani, mojih frustkih, kosilih, o Indiji, Kerali, Tamil Naduju, kako on se v zivljenju ni jedel mesa, skuhati zna pa vse ... ma, noro, no! Za konec sva pokukala se v kuhinjo in se zmenila za jutranji session (!!!), potem pa sla domov - in nic ni hotel, da placam. "Hrana v Indiji je totalno poceni, tako da nima veze," mi je zaprl usta.
In zdaj ... grem prebavit vse skupaj v njegov brlog. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

---

Comments

[P]

Z eno besedo: ludilo!! (valda spet afiniteta do gostincev ;))