In pol se pel'm ...

---

... bi zarepal Zlatko. Jaz pa tudi.
Dolgujem se pripetljaj od sinoci. Ko sem mlatila masala doso v Aquariusu, sta prisedli neka Indijka in njena mama. Hci je bila ze na pogled drugacna, saj je imela krajse lase, majico in kavbojke. Zapletli smo se v pogovor in izvedela sem, da zivi z mozem v Savdski Arabiji, ker on tam dela. Ona je brezposelna, saj ji ni treba delati, poleg tega pa se trudi spoceti, ker se je porocila pozno in je zdaj pa res ze cas za to. Raje je tam kot v Indiji, saj tam ni nobenih sorodnikov, ki bi jo imeli pod nadzorom in opazovali vsak njen gib. Njen brat je v Washnigntonu DC, cel kup zlahte ima po Evropi (Svica, VB), skratka, vsi so raje kje drugje kot v Indiji.
Zjutraj sem se torej spet odpravila na bus do Taliparambe, tako da sem bila v Benovi hisi ze ob osmih. Bus je v Kannurju spet prisel takoj in spet je bil kar nabasan, ne glede na uro in dan. Tu so busi in vlaki res vedno in povsod. Kako bi nekemu Indijcu recimo razlozili, da med vikendi ni nobenega vlaka med Ljubljano in Kamnikom? Ker razdalja je priblizno ista, pol urice voznje.
Pa se to: Indijci so smesni (vsaj v teh krajih, kjer sem bila do sedaj), saj ne vstajajo prav zgodaj (pred deveto ni nic), spat pa gredo tudi takoj po risanki (ob osmih ni vec nikjer nikogar). No, verjamem, da je marsikje drugace, a zaenkrat je tako, da se dan konca z mrakom. Ni night marketov, kot v JV Aziji, kjer se dan ponoci sele zacne. Vsakomur svoje, pac.
Kakor koli ze, ob osmih sem bila v Benovi ludi kuci. Zena Betty je bila sredi kuhanja, cvrla je batturi kruhaste napihnjence in delala curry iz cudovitih rjavih malih cicerik (velike svetle so s severa Indije, drobne rjave pa z juga). Jedli bomo spotoma, v avtu, mi je pojasnila Anne, in vse skupaj smo nalozili v jeklene posode. V bistvu so tile Indijci v marsikaterem pogledu precej bolj eko od nas:
- ne uporabljajo toaletnega papirja
- hrano na ulici (sadje, arasidi ipd.) zavijajo v star casopisni papir in povezejo z vrvico
- vozijo se z javnim prevozom
- ne uporabljajo pribora, ampak svoje roke
- kuhajo doma ali pa jedo zunaj v poceni restavracijah, torej je manj embalaze za hrano s seboj
Anne je oblekla prelepo masakali (tuniko) in vprasala sem jo, kako se spodobi oblaciti za Indijko. Odvrnila je da je vedno lepo, ce ima zenska pokrite noge, roke pa niso taka panika.
In smo sli. Vseh nas pet se nas je natrpalo v avto in krenilo proti Payyannurju. Vmes pa zajtrk to go, kot se sika: na zadnjih zicih je Anne na jeklene kroznike nalagala batturije in curry, medtem ko smo drveli po serpentinasti in vzpenjajoci se cesti, in sam kaksen hindujski bog ve, kako se nam ni vse skupaj zvrnilo v moje ali njeno narocje. Ampak ko smo prispeli pred paynursko katolisko srednjo solo, kamor je hodila Betty, in se tam sparkirali, smo bili vsi siti in srecni.
Ben je ujagal auto (auto-rikshaw) in odbzeli smo do enega pristanisca, kjer smo za pol minutke zgresili ladjo, ki vozi vzdolz tega jezerca tu. Gre za ozek in dolg pas vode (Kavvai lake), ki je od morja locen z enako tenkim in dolgim obrezjem. Zafurali smo se z autom se na drugo mesto, v Kavvai, kjer naj bi taista ladja tudi pristajala, a nismo imeli srece. Zato smo skocili na bus in se zapeljali do vasice Trikaripur, potem pa spet z autom v Edayilakad, kjer smo si hoteli ogledati tempelj, poseljen z opicami. Scena je bila na moc zabavna in smesna, zacensi ze s tem, kako se nas je vseh pet stlacilo na zadnja dva zica autoja. Ampak je slo in po moje bi lahko not zbasali se koga, ni hudic, v Indiji je vse mozno. Potem pa sama voznja in okolica (kokosi, kokosi, riz, razbite ceste, mostovi, vodna idila), pa na koncu tempelj. Bosi smo se sprehodili skozi dzunglo, medtem ko so na nas skoncentrirano prezale opice, potem pa nasli samo neke s travo prerasle razvaline, ki naj bi bil tempelj. Tudi prav. Odpesacili smo nazaj in moja posvojena familija je zacela futrati opice, kar so zivali vzele blazno zares. Jaz sem bila precej zadrzana, ker nisem ravno nek fan pozresnih opic (Bali je bil cisto dovolj), mala Malu pa je bila cisto fascinirana in je na vsak nacin hotela vzeti eno s seboj. A zal, spili smo se en chaia (mimogrede, chai je hindi, chaia pa malayalam!) in se z autom odpravili dalje. Tokrat v vasico Ayitti, kjer pa smo se koncno vkrcali v tisto ladjico od prej. Ben je od nekod privlekel chappatije, trdo kuhana jajca, curry (isti s cicerikami, juhu) in ocvrte banane, tako da smo se malo pomalicali, preden smo ob 12.30 odrinili.
In potem sm se peljali ... levo in desno ... krizemkrazem med otocki in nabrezji ... se vstavili vsake pet minut ... opazovali pokopalisca kokosovih lupin, goijsca ostrig (ki so zaradi dezja letos precej klavrne), odganjali za popizdit nadlezne muhe ... in pobrali in odlozili potnike. Med njimi je bilo res blazno veliko muslimanov, ki jih je tu, kot sem ze rekla, precej. Ben mi je vmes malo razlagal o teh vasicah in kako je bilo vcasih vse skupaj nemotorizirano, saj ni bilo cest in so bile samo ladje, zdaj pa so potegnili nekaj crt asfalta (ne prav posreceno) in vsi drvijo in ladijski promet zamira.
Izstopili smo na zadnji postavi, v vasidi Padanna, kjer smo pocakali na bus nazaj do Payyanurja. Vmes smo pri bliznjem stantu zame nakupili zacimb za celo Ljubljano: kardamom, kumino, veliko kumino (perumgera?), zvezdasti janez, fenugrek in crna gorcicna semena, vsega skupaj za samo 582 rupij oz. niti ne 10 evrov. To je noro. V LJ bi samo za kardamom dala toliko! "Zacimbe pri muslimanih so gotovo ciste, oni dajo veliko na higieno," mi je zagotovila Betty.
Po precej cakanja (ok, izjemoma, bila je nedelja in mi sredi vukojebine) smo koncno ujagali pricakovani bus. Kot se vedno do sedaj je tudi ta rohnel s polnim gasom in dodobra izmucena od lovljenja ravnotezja na zicu tik za soferjem in grabljenjem zdaj za njegovo naslovnjalo zdaj za kar koli oprijemljivega smo bili cez pol urice spet v Payyannurju. Tokrat smo se malo dlje zadrzali v Bettyjini soli, ker se je je lotevala totalna nostalgija, in prej kot sem se zavedala, smo ze sedeli znotraj pod ventilatorjem z neko nuno. Zur! Malo smo se okrepcali, malo pobrskali po mojem kulturnem ozadju (in ugotovili, da v blizini ze dolga desetletja zivi nek bosanski duhovnik, ni da ni, le da je Vatikan za nas blizje kot Bosna, ampak ok), sli pomolit v zgornje nadstropje v cerkev (no, jaz niti ne), se malo obujali spomine izpred 23 let, ko je bila Betty tu srednjesolka, in jo mahnili nazaj v Taliparambo. Ko smo prispeli, je bila ura ze skoraj pet, jaz pa sem se hotela izoristiti malo lokalne pomoci za nakup novih hlac, takih zenskih indijskih. Bila je nedelja, zato je bilo marsikaj zaprto, poleg tega si ocitno zelim nemogoce (dobiti samo hlace je kar problem, vse prodajajo v paketu), ampak na koncu sem le dobila nekaj za 230 rupij, kar bo po moje zdrzalo ravno kaksen dan, dva, tri. Ampak ni problem.
Sli smo se na caj in poslovila sem se od svoje precudovite kannurske familije in stopila na ultra disko indijski bus: roza, zelene in oranzne neonske luci, kicaste zavesice, piskajoca muzika v kakofoniji s trobljenjem, sedezi v polivinilu, nabasan pa seveda do konca kot ponavadi. En tip me je evidentno zaslatal, ampak preden sem dojela, je bil trenutek ze mimo, neka sedeca gospa pa mi je moje vrecke skorajda iztrgala iz rok, ces, jih bom jaz drzala, da jih ne bo treba tebi. Ying in yang.
Kannur je bil ze v mraku, ko sem prispela, kar pomeni, da se ni vec skorajda nic dogajalo. Pa se nedelja je bila. Tako da sem zavila v Aquarius na doso, potem pa v hotel. Gazda me je bil ves vesel in ko je dojel, da sem malo poklapana, ker nic ne dela, niti noben cyber kafic, mi je povedal za enega, ki zagotovo deluje tudi ob nedeljah - in res sem ujagala auto za 10r in se zapeljala tja. Tako poceni, za 15 rupij na uro, ni bilo se nikjer. Noro.
Ko sem koncala, sem hotela lastnika poprositi za auto, a je dejal, da gresta z zeno - muslimanko - na nocni sprehod tam mimo in da lahko gremo skupaj. In smo sli. Ko smo ugotovili, da sem iz Slovenije, je butnil: "Oh, ali poznas Tjaso? Vcasih je prihajala sem vsako leto, na ajurvedsko zdravljenje. Pa se en Goran je bil nekoc tu iz Slovenije." Svasta. Vmes me je se seznanil, da jutri prav tako ne bo nic odprto, ker bo strajk. Huh? Strajk? Ja, baje je prislo do nekih spopadov med strankama (komunisti, kongres) in v znak protesta ali nekaj takega bo jutri mrtvilo. To mi je potrdil tudi gazda. Odlicno, po sobotnih volitvah in danasnji nedelji se obeta se en pust dan v Kannurju ... Treba se bo nekam premakniti.

---