Bust a move!

---

Res je bilo zjutraj vse mrtvo, se bolj kot sicer ob tej uri. Torej? Kaj in kam sedaj? Malo sem se sprehajala po zaspanem Kannurju, da sem nasla zajtrk (upumaavu in chaia), preverila, da posta se ne odprta, se ustavila na zelezniski postaji in razmisljala, da bi se morda zategnila do Calicuta, potem pa v hotelu naletela na gazdo in mu povedala svoje travme, da danes baje ni nobenega busa v Mysore, ki je ze v Karnataki, torej izven Kerale. Stari je takoj poklical na bus postajo in povedal, da vendarle gre bus do Mysora ob pol desetih. Ura je bila devet. Gaaaaaas! Spakirala sem se v 7 minutah, placala in ujagala auto, da me je zategnil do ene izmed treh bus postaj v Kannurju. Hvala bogu sem hitela za brez veze, ker je bus dejansko sel ob 9.50 (nekateri so rekli ob 10.30, nekaterih ob 10h, nekateri ob 9.45, ni vazno), tako da sem se lahko lepo nadihala, preden sem se vsedla in skesirala za 191 rupij.
In na pot. Peljali smo se skozi obmocje Wayanad, ki je baje eno izmed najnajnajlepsih v Kerali na sploh, ampak mislim, da mi ga tokrat ne bo usojeno spoznati, ker je vreme bolj svoh, pa se casa mi bo najbrz zmanjkalo. Naslednjic!
Gor so seveda hodili sami tipi, ampak hvla bogu se ni nhce prevec vzemirjal ali buljil, tako da sem lahko v miru opazovala okolico. Sproscujoce zelenje: rizeva polja, palme, tropski gozd nepoznanih rastlinskih vrst, prelazi, zabavno adrenalinsko preckanje mosta, voznja v skarje (itak), trobljenje za brez veze (ceprav ocitno zanje nikoli ni brez veze), zaprte stacune v naseljih ... Ob 11.30 smo se ustavili sredi vukojebine, da smo si privoscili kosilo oz. zajtrk (odvisno, koga vprasas), ki je bil zame porotta in spet tisti kari s cicerikami, pa jasno chaia.
In potem spet na pot proti mestu Mysore, ki lezi v drzavi Karnataka. Po Wayanadu se je res videla razlika: ena sama ravnina, a na sreco zelena in prepolna rizevih polj, tako da je bila vozna prijetna. Tudi ceste so bile boljse (nazaj v Keralo grem gotovo z vlakom!), prihod v Mysore po petih urah pa sploh: kaksno grandiozno mesto! Same palace in scena na ulicah je bila precej bolj podobna ostali Aziji! Instantno mi je bilo vsec in poskakovanje na zicih po luknjastih cestah je bilo prav gotovo poplacano.
Izbacila sem se iz busa in zakorakala malo po mestu, ki je brbotalo od dogajanja, in zavila v bliznjo restavracijo na masala doso. Ocitno je bil to edini opravek v mestu ta hip, ker je bila restavracija nabito polna in prav vsi so jedli isto, torej masala doso. Super. Najedla in napila (kave) sem se za 29 rupij, nato pa me je klical moj cs Manish, da naj pridem spet pred bus postajo, saj dela prav tam v kompleksu nasproti nje. Receno, storjeno. Srecala sva se samo za hip, da sva se pozdravila in da mi je narocil prepaid auto, potem pa sem se zapeljala do drugega cs, do gostitelja Rohita, ki me je pobral pred ICICI banko na Kalidasa street. Zur! Odlozila sem svoje stvari in naredila sva manjsi krog po mestu z njegovim avtom. Rohit je res kul in je tu samo pet mesecev, ker je area sales manager za Vodafone, sicer pa ima punco v Bombaiu (ki je menda must see mesto, tako da naslednjic, naslednjic ... ) pa sestro pa tudi sam je tam zivel, dokler ga niso sem prefedrali zaradi sluzbe.
In zdaj sem tu in se ze veselim jutrisnjega dne, kajti tole zgleda super mesto!!!

---