Fort Be .. den

---

Jutranji frustk: sapote (sapodila po indijsko), bananice in pomarance ter prazeni arasidi. Potem pa pot pod noge do zelezniske postaje, saj je bila danasnja destinacija Fort Bekal oz. Bakel Fort, kakor se vzame. Gre za eno od utrdb na tej strani indijske obale, baje celo najvecja, tako da sem morala malo pogledati, kaj se tam dogaja. Pa ceprav je bilo vreme precej klavrno.
Spotoma sem na postaji vzela se idli in chai, potem pa se za 12 rupij vkrcala na passenger vlak, ki je imel sicer pol ure zamude, a nic hudega, namest ob 7.20 smo tako odrinili ob 7.50. Vozili smo se vzdolz precudovite obale oz. tik ob njej, druzbo so nam delale plantaze kokosov, rizeva polja, mocvirja, jezerca, recni rokavi, mlakuze v simbiozi z vasicami, pticami in mostovi. Res slikovito in predvsem zeleno!
Izstopila sem po uri in pol v Kananghadu, saj direkt do Bekala vlak baje ne vozi. Tako mi je svetoval gazda, in ce lokalci tako pravijo, bo ze drzalo. Ni bilo vecje panike: sprehodila sem se do glavne ulice, tam pa takoj, v par minutah, ujagala bus do Bekala za 7 rupij. Po 20 minutah so nas skipali na nekem kriziscu, kjer so potekala dela na cesti, tako da je bilo treba do te trdnjave oz. utrdbe pes se kaksen kilometer. Oz. tako sem mislila. Bila sem seveda edina bela, prav nobenega turista nikjer nikoli, pa je to kao res huda turisticna atrakcija. No, to me sploh ni motilo, bolj nenavadno pa je bilo, da sem prav za prav sfalila - namesto do trdnjave sem odsla do Bekal beach (in vmes nekje placala 10 rupij za vstop v nek kvazi zabaviscni park oz. nekaj takega?) in trdnjavo videla z idilicne plaze, kako se skriva pred dezjem na klifu, morala pa bi prav za prav imeti obraten razgled. Hmm. Izkoristila sem zmoto in pofotkala bliznje ribice in njihove otroke in prav zacuda me ni nihce oblajal z "Hello madam, what is your name" ipd. Lepo.
Zagazila sem torej cez polje spet do glavne ulice, nato pa res do te famozne utrdbe (vmes sem se seveda v kolibi ob poti ustavila se na chaiju). Moj vodic sicer pise, da oderuska vstopnina (100 rupij za tujce, 5 r za lokalce) ni vredna svojega denarja, ampak ce sem ze ravno tam, se bom pa ze skesirala za ta evro in pol. In sem se. Vmes je zacelo scati, tako da je bil razgled bolj kot ne nikakav, ampak sem pa kljub vsemu zviska videla na tiste ribice od prej. Kar je bilo dovolj, da sem bila zadovoljna. Razgled je res lep, ni kar, kolonizatorji so res imeli okus. Sama utrdba pa - kot receno in zapisano - nic posebnega. Kup okroglih in drsecih kamnov na raznih koncih na povrsini kaksnih 500 kvadratnih metrov. Ampak del zgodovine je pa le.
Odpesacila sem do Bekal Junctiona (kot mi je svetoval stari pri vstopnicah) po drugi poti, mimo neke moseje. Tu je res vec muslimanov kot kjer koli do sedaj v Indiji, kar se vidi v stevilnih mosejah, prakticno vsakih 500 metrov je ena, pa tudi obilo zakritih zensk je na ulici - in to takih precej bolj hardcore kot v Maleziji, se pravi odete v crno, tudi z burkami, ne samo z niqabom in hijabom. Zanimivo.
Vmes so bili posejani tudi stanti z volilnimi stabi, saj danes tu potekajo lokalne volitve, kar je precejsen big deal. Zaradi tega je tudi precej stacun zaprtih, ker imajo election holiday. In Kerala je, kot sem ze povedala, zaenkrat ena od dveh komunisticnih drzav v Indiji, tokratne volitve (kot mi je vceraj povedal CNN) pa so se posebej izjemne, ker imajo prvic 50 % zenskih kvot (ali nekaj takega) - vprasanje pa je, koliko jih bo dejansko izvoljenih. Skratka, pestro.
Dez in oblacnost sta se stalno izmenjavala, ko sem (tako na tistem Junctionu, itak) ujagala bus za nazaj do Kananghada. Tam sem sla v The Family Restaurant, ki sem jo opazila ze na poti s postaje do glavne ceste, in privoscila sem si meals oz. thali (to sta sopomenki baje). Stari si je spet vzel za poslanstvo, da me nafutra do onemoglosti: cim sem en chatney ali sambar izpraznila do tretjine, mi je ze dolival novih omak, takisto mi je dosipaval riz, se preden sem pomlatila vso kolicino od prej, tako da sem res morala prav zavzeto mahati z rokami, da sem mu dopovedala, da imam zdaj pa ZARES dovolj hrane. Za vse skupaj sem zapravila 40 rupij: 20 za thali, 15 za fish fry, ki mi jih je ponudil (mmmmmmmmm), in 5 jasno za se en caj.
Na postaji sem kupila karto za nazaj, tokrat so me zacolali 34 rupij, ker je bil ob 14.30 super fast train, ne navaden potniski. Tudi prav. Butnila sem se v bliznji kofe in ob branju knjige pocakala na vlak, nato pa se (nevede) strpala - ali bolje receno skomolcala in vsardinila - v ladies only kupe. Zur in pol. Obticala sem ze kmalu po vstopu, ker je bil ves ostali prostor kupeja enostavno nabasan z zenskami, dekleti in froci. Ni panike. Vmes sem se lepo pogovarjala z eno gospo po imenu Nigela, ki je izstopila v Paynurju, jaz pa sem bila v Kannurju res prej kot z jutranjim vlakom, po eni uri, torej okoli 16. ure.
Skocila sem v svoj lodge in prijetno pokramljala z gazdo. Gazda rules! Spominja me na tipa iz Kota Bharu, ki ga imam letos ponovno namen obiskati. Je kar prijetneje bivati v nekem neznanem hotelcku takole.
In potem na potep po mestu, da vidim, ali je v Kannurju kaj odprtega, ali kdo da ... Hvala bogu je Aquaris restavracija odprta, ostali biznisi pa bolj ne. Ampak se mi nikamor ne mudi.

---