Back to Kerala ... and rain

---

Jutro v Chenai se je nadaljevalo enako odpiceno, kot se je zakljucil vecer v tem cetretm najvecjem in na splosno dokaj nepriljubljenem mestu. Nic cudnega (vsaj za Keralcane): po desetih minutah voznje z motorjem si ze lahko obrsises plast smoga s (presvicanega) frisa.
Vstala sem ob pol sedmih, zunaj pa je bilo ze pasje soparno. Radost Chenaia! Ramki je vstal ze ob pol petih (baje je to zanj pozno - ponavadi vstaja uro prej), tako da je bil ob sedmih, ko sem se oblecena izbacila iz svoje garsonjerce (stanovanjski sistem je precej zapleten, bolje da ne razlagam, ampak imela sem svojo garsonjero), ze ves naspidiran. Zapeljala sva se do chenaiskega YMCA, kjer s prijatelji vsak dan odigra par partij badmintona. Ker je bilo se zgodaj, je enega od tamkajsnjih delavcev poslal po banane zame, saj se je bal, da jih morda ne bi nasla ze ob tej uri. In ocitno je hitro skapiral, da z mano brez zajtrka ni sale.
Medtem ko je Ramki spilal, sem se spancirala po okolici. Par metrov kasneje sem se ze ustavila pri stojnici s chaiem in se pozanimala, kje strezejo kaksno doso ali idli za zajtrk. Stari je nakazal, da smo vzdolz ulice, in sem sla. Res sem nasla kaksnih 200m dalje nek skupek stacunc in stojnic, kjer so nekak cmarili in brbotali, in pri eni od njih sem se zasedela, da sem pohrustala svojo jutranjo dozo dose. Medtem sem prebrala vcerajsnji casopis, v katerem je bila omenjena fotografska razstava v Lalit Kala Akademi, kamor sva se podala z Ramkijem kasneje. Zvedela sem, da je monsun letos par dni kasneje!
Stari v stantu je bil ves vesel, njegova familija pa tudi. Kmalu sta ven prikapljali dve deklici, ena precej mlajsa od druge, nato pa se zena. Tamala, menda enoinpolletna Rabia, je bila zvedava kot le kaj. Stari mi je vmes nalozil se eno doso, tako da sem pohrustala kar dve, vse skupaj pa me je na koncu kostalo 11 rupij oz. nekih 17 evrskih centov. Noro.
Sla sem nazaj do YMCA, pocakala Ramkija, nato sva se na hitro ustavila pri njemu doma in skocila do omenjene galerije. Slo je za fotografsko razstavo nekega natecaja chenaiskega fotokluba na razlicne teme, kot so narava, potovanja, crno-belo, zenska moc ipd. Razstava me je totalno fascinirala! Nekatere fotografije, zlasti tiste iz potovalne sekcije, so bile neverjetne. V 99 % so se fotke dotikale Indije, tako da je bilo se petkrat bolj zanimivo, sploh ker mi je posamezne motive raztolmacil Ramki: to je v Rajastanu, to je v Chenaiu, to je tam in tam ... Res eden od vrhuncev mojega bivanja v Indiji do sedaj. Sklenila sem se novo prijateljstvo z receptorjem, se pozanimala o razstavljenih novih Macintoshih (!), in odbrzela dalje.
Kam? Na kavo v bliznji chic lokal - in to Lavazza kavo! Ramkiju sem razlozila svojo novo obsesijo z Lavazzo (vsa krivda gre sosedom!), in najini pogovori o hrani so spet stekli. Ramki nikakor ni za drage restavracije, saj bi hrana po njegovem mnenju morala biti zastonj ali pac zelo poceni. Kuharske mojstrovine so najvecje na ulici, tam tocno vidis postopek in sestavine, in to je to. V dragih restavracijah pa tako ali tako kuhajo isti kuharji kot na ulici, uporabljajo iste sestavine in iste postopke, isto higieno, le vse skupaj malo lepse zapakirajo, pa je. Ne bi se mogla bolj strinjati ..
Razlozil mi je se nekaj napisov na avtomobilih. Na nekaterih busih pise sound horn. Ce se nisem omenila, tu so obsedeni s trobljenjem in po moje bolj kot za volan drzijo za trobljo. No, ta sound horn na busu dejansko spodbuja, da cvilis, kao da opozoris nase. Zakon. Dalje, us two you one pomeni politiko enega otroka - ocitno se to gredo tudi v Indiji.
Pocasi sva se skidala do njegove restavracije, kjer me je spet pocastil s kosilom (tokrat vege biryani), potem pa ni bilo druge, da se spet zapeljeva k njemu domov, pobaseva moje stvari, me odlozi pred postajo elektricnega vlaka (kao skytrain) in mu pomaham v slovo.
Vstopnica me je stala bore 4 rupije, sedla pa sem v zenski vagon. Zanimiva zadeva: polno zensk, med katerimi seveda nisem ostala neopaznea. Kar je bilo se bolje: ena od tistih, ki so me vzele za svojo, je sla tako kot jaz na Chenai Central, tako da sva skupaj odpesacili do tja. Poslala me je v drugo stavbo, kjer so long distance vlaki. Res lepo od nje, ceprav bi nasla tudi sama, ali ipak.
Pobasala sem chapatije za s sabo (dose se niso zaceli peci! kaksna smola ... ) in poiskala svoj vlak. Ta masina je bila ... neskoncno dolga. Koliko vagonov je to bilo? Neverjetno. Do svojega sem prehodila skorajda kaksen kilometer, tako dolgo se mi je zdelo. Tam pa spet kot sem grede: poiskala sem svoj sedez oz. posteljo in ugotovila, da si kupe delim z Nemko Katjo. Ko se je vlak zacel premikati, sva bili ze globoko v debati. 30-letnica je bila tu prvic pred 10 leti, in iscer za 14 mesecev, zdaj pa ravno koncuje 6-mesecni postanek. V tej dekadi se je Indija po njenem mnenju zelo spremenila: drugacni so ljudje, hrana, vec je mobitelov, nikjer se ne sme vec kaditi ... Zanimivo je bilo prisluhniti in ugotavljati, kaksne bi bile moje izkusnje pred toliko leti. Dala mi je tudi precej koristnih nasvetov, npr. kako se verbalno in z rocnimi gestami znebiti nadleznih tipov, kako poskrbeti za prtljago, kam dati cevlje med voznjo z vlakom ... koristno!
Sedeli smo tik pred wcjem, kar je bilo super zaradi umivalnika (ki stoji pred njimi - in spegla, ki ga Indijci s pridom uporabljajo za preverjanje pricesk, res so obsedeni s cesanjem svojih las, prodajanje glavnikov je tu hud biznis. Marsikateri se tudi barva, Lloyd npr. porabi barvo, ki ostan njegovi zeni. Sicer pa se ena iz te kategorije: ne vem, ali sem ze videla zensko s spuscenimui lasmi, vse imajo spete v kite ... ), malo manj pa zaradi smradu. Na sreco je bil vlak obcutno bolj prazen kot v nasprotno smer. Morda zato, ker nas je v Kerali spet pralo ...
Tako je, v Kannurju je scalo. Kaj hocemo? Je vsaj bolj frisno in neonesnazeno. Prispeli smo s polurno zamudo, tako da sem do bus postaje odpesacila okoli sedme ure. Na ulicah ni bilo zive duse, kar je za tole Indijo dokaj nenavadno. No, na bus postaji je bila ze spet guzvica, sploh ko sem se vsedla na bus do Taliparambe, kjer me je pricakal Ben. Pobral me je skupaj s svojima dvema hcerkama Anne in malo Malu, nato smo se odpeljali do njihove nove hise. Spoznala sem se njegovo zeno Betty, ki se je vrtela v kuhinji, tako da sem se ji - ceprav zmatrana do daske - seveda pridruzila. Opazovanje z udelezbo: preden sem se zavedla, so se na mojem krozniku znasli pathiri (rizeve palacinkice, znacilne za muslimane), idiyappam (nudlni, znacilni za kristjane - to sem jedla ze pri Lloydu) in dosa (znacilna za hindujce). Betty mi jih je kar nalagala in nalagala in morala sem jo prav zaustaviti, da nisem pojedla tedenske doze frustkov. Gostoljubnost pa taka!
Na hitro sem se stusirala in zasmrcala za kaksno uro, ker sem bila zbita od nespanja na vlaku (moja krivda). Potem pa spet zur s familijo: 15-letna Anne mi je na mojo zeljo razkazala ves svoj precudovit nakit, ugotavljali sva moje romanticne numeroloske potenciale (in ugotovili, da bolje ne more biti), se pogovarjali o soli, dala sem ji se edini slovenski evrski kovanec, ki sem ga nasla ... in tako je minilo par uric, preden smo spet sedli za mizo. Tokrat: fish curry, fried fish, ghee rice in za posladek payasam. Betty mi je spet nalagala eno seflo za drugo in prav zboriti sem se morala, da imam dovolj.
Nato me je Ben zategnil v Parasinikadavu, kjer v templju izvajajo posebni ples theyyam, saj sem hotela tam prespati. Ampak glej ga zlomka, menda turisti ne smejo prenociti nikjer razen v samo enem goestu houseu, ki pa je drag ko hudic. Jebiga, next time! Zato me je zategnil do glavnega krizisca, kjer sem ujagala bus nazaj do Kannurja. Razdalje so res minimalne (cena pa tudi - 11 rupij za eno smer), tako da ni problema.
Vecji problem je bil, ko sem se izkrcala v Kannurju. Poiskala sem Plaza hotel, ki ga je omenil Ben, in res so imeli frej sobe, ampak so bile v dokaj bednem stanju, tako da sem se odpravila dalje. Obhodila sem se nekaj predlaganih hotelov, a so bili vsi zasedeni! Je pac petek, pa se lokalne volitve so jutri. Uh! Tako da ko sem koncno nasla enega, ki je star sele devet mesecev, in mi je za 367 rupij (kar za Azijo niti ni poceni - dobrih sest evrov) ponudil non A/C, cold water in dobro lokacijo. Naj jim bo. Izpolnila sem formalnosti, spila chai z gazdo in se podala na net, zdaj pa v sosednjo restavracijo na vecerjo.
Kam naprej? Bom videla, odvisno od vremena. Jutri vsekakor Fort Bekal / Bakel Fort, v nedeljo Kannur in ce bo sonce, voznja z ladjico z Benovo familijo, nato pa ... kdo ve. Na easy.

---