I guess it rains down in Africa ...

---

Mmmmmmmm. Postelja. Mmmmmm. Spali sva do kaksnih pol devetih in se pocasi prebudili v dokaj soncno nedeljo. Neverjetno: obema se zdi, da sva tukaj ze sto let, ker se je zgodilo milijon drobnih in ogromnih stvari, v resnici pa sva tu le teden in en dan. Bizarno.
Staff se tudi üe ni dobro prebudil, zato sva prve jutranje trenutke izkoristili za internet. Sledil je zajtrk, meni je pripadla palacinka z banano in medom. In indijski caj. RES se nama ni nic dalo, zato sem jaz oprala perilo, Mankica pa lase (pri njeni dolzini je to zares podvig!), tudi kartice sem spisala. Hudo.
Okoli poldneva sva sli malo po mestu. Najprej v hot loaf shop cez cesto, da pocekirava, kaj se tocno tam prodaja. Mmmmm, imajo res hude sladice! Od danish peciva do res pravih tort (sicer ne v hladilniku?) chapatijev, samos, kruhov, muffinov ... ni da ni!
Naj v tem trenutku omenim nekaj elementov ugandske anglescine. Hot loaf shop je v bistvu bakery. Potem je tu se izredno zanimiv izraz: to extend. V pravi anglescini bi to pomenilo, da se razsiris, tu pa se uporablja predvsem v stiski s prostorom: npr. ko se v taksi (kombi) za 10 ljudi nabase ze petnajsti in bi rad vstopil se sestnajsti, ta veli drugim EXTEND! in to pomeni, da se morajo se bolj nasardiniti kot sicer. Frazo sem recimo zelo ustrezno uporabila pred dvema dnevoma, ko se nas je pet peljalo na zadnjih zicih.
Sli sva dol po ulici mimo Edirise in povohali prodajna mesta samos in chapatijev, ki jih je omenil Sampo. Nato sva sli se do marketa in na sosednjem dvoriscu zagledali gruco pojocih ljudi, ki so se trudili ostati znotraj neke stavbe. Nedelja, seveda! Masa, seveda! Res je slo za katolisko cerkev in obred se je ravnokar konceval. Ustavili sva se - povsem neprimerno obleceni, jaz svinjska od nog do glave, Mankica pa v majici brez rokavov - in k nama je takojci priletela ena mala crna deklica. Nabasana z zanimanjem je svoje dlani polozila na najine. Soooo cute. Kmalu sva zapustili prizorisce in zavili na market, kjer sva pobasali eno lubenico (tu imajo tiste ta male okrogle, kot kugle za kegljanje) in dva sopa mini banan.
And then the fun begun!
Zacelo je pocasi grmet, kar je prej nakazovalo ze cedalje bolj svinceno nebo. Grmenje je zadevo samo se popestrilo. Pospesili sva korak, ampak kaplje so ze zacele svojo pot do zemlje. Sli sva spet po isti poti nazaj, in ko sva prispeli do samosa cornerja, je nekoliko ponehalo, zato sva kupili kosilo. Potem pa spet v drugo smer - zacelo je udrihati po nama in hvala bogu sva bili le nekaj korakov stran od Homea. Zatekli sva se not in RES se pravi cas, kajti zacelo je dezevati, kaj dezevati, liti cedalje bolj. In bolj! Hudica, v naslednjih par urah (!) je navrglo toliko vode, da je kar zalilo Home, tudi najino sobo nekoliko, ampak ni bilo vecje panike, kar se tice varnosti prtljage. Padalo je kot iz bojlerja! Jasna stvar je zmanjkalo elektrike, tako da je bil internet logicno odpisan.
Ampak imeli sva se super. Pojedli sva samose in nekaj bananic ter se zleknili v stole v coffee roomu. Mmmm. Z obcutkom krivde sva se naslajali nad stanjem najinih kolegov na kanu trekingu - ceprav ni nujno, da jih je ujma sploh zajela. To so lahko padavine, cetudi vesoljne, zelo lokalne - sonce je lahko le nekaj kilometrov stran! Bojda. Ceprav ob tem vremenu je bil misliti, da za hribom sije sonce, povsem skregano z logiko.
Kakor koli ze, Mankica je celo sla malo zalegnit, jaz pa sem prebrala Economista iz decembra (ob masala chaiu) in noter zasledila zanimiv clanek o slovenskem predsedovanju EU. Svasta.
Prisel je Sampo in malo smo se zaklepetali o tem in onem, Mankica se je zbudila, vmes je prisel tudi Miha, dezevalo je pa se vedno, ceprav manj. Scasoma je ponehalo - ampak moje cunje so se se vedno "susile" na dezju! Jebiga, ocitno vsakic, ko operem cunje, pade morje na zemljo. V uteho sem narezala lubenico in se skorajda stopila od veselja. Njena cena: 2000 silingov (1 evro = 2570 silingov). Moje razpolozenje: neprecenljivo.
S sampom smo se zmenili, da gremo na vecerjo cez cesto, nad hot loaf shop, v Little Ritz restavracijo. In smo sli, jedla sem pa vegetable fried rice - asian style, me likes! (plus passion fruit juice, not bad) Lokalne hrane tu itak nekako ni (ok, ce upostevamo, da v mojem slovarju krompir ni hrana), na sreco pa imajo dovolj indijske zapuscine. Zato sem si po vecerji omislila se chapati iz hot loafa. AWESOME. Bil je nesramno debel in ogromen, tako da sem si ga hoces noces morala prisparati za zajtrk (bu-hu-hu).
Sli smo se malo na net (god bless electricity, ki je je vmes spet malo zmanjkalo), potem pa ... uhhhh, spanje. :D

PS: Za vpise za nazaj sem nalozila gor nekaj fotk, ce niste opazili. So sicer bolj samo-sramotilne narave, ampak ... kaj pa preostane od zivljenja, ce se ne znamo delati norca iz samega sebe? 😊

---