Advertisement
Published: November 15th 2018
Edit Blog Post
Danes sva si budilko naštelala… ker so naju ob 8.30 prišli pobrat, ker sva se včeraj zmenila za izlet; z ladjico oz. bolje rečeno čolnom. Obljubljena je bila galeja kot od Krištofa Kolumba. In midva sva verjela v nekaj večjega od lesenega čolna. Ha ha ha dobila pa leseni čoln, kjer nas je bilo gor 14 turistov in 12 domorodcev. Še prej so naju pobrali v hotelu, kjer nama je ta frajer, ki nama je prodal izlet malo razlagalo teh masajih tukaj, na obali. Pravijo jim plastični masaji. Ha ha ha in to zato, ker niso to tisti ta pravi masai, ki živijo na celini pod Kilimanjžarom, ampak so sicer iz celine, obelečejo se kot masai z mačeto v roki in hop po turistih. In mi turisti najprej kupimo, da so kao pravi masai. Spijo po grmovjih, nekaj denarja dobijo s prodajo teh spominkov in potem gredo spet nazaj; ta pravi masai živijo v divjini, morajo kot dečki na zrelostni izpit v gozd za en mesec, ubit leva z mačeto in sulico, preživljat se v naravi, kakor vedo in znajo, piti kri od ubitih živali itd. Pa pravi masai imajo smao par zobkov, ti plastični tukaj pa vse. Tako da..to je
resnica. Ha ha ha
Vsakokrat, ko se kam peljeva, nas ustavijo policaji, kontrole…kar nekaj. Je rekel danes ta najin »mornar«, da je to sama korupcija. In da četudi imajo vse po predpisih, kar imajo, jih ustavijo in plačajo. Plačajo kar nekaj. In to sva opazila res pri vsaki vožnji, še vzadnjič, ko so naju peljali iz letališča ob 4ih zjutraj.
Na drugi strani južnega dela otoka Zanzibarja smo se vkrcali v lesene čolne in se peljali proti zahodu proti celini. Debelo uro; morje je bilo malo vzvalovano, turkizno, res lepo. Najprej smo šli v eno zaprto laguno, ki je obdana z mongro drevesi, katerih ne smejo sekat, vlada jim je prepovedala, ker zadržujejo cunamije. To bi lahko v Indoneziji posadili. Na primer, tam je cunamijev. Ko zapluješ v ta lep zaliv, gledaš desno, vauu lepo, drugače in pogledaš levo – vse polno čolnov. Ha ha ha drugačna obala od samih lepi plaž na tej vzhodni strani strani, kjer sva midva. Nato smo šli do enega otočka, velikega za 3 najine parcele. Res lepo, kot na Maldivih, ko gledaš razglednice, tu smo se končno skopali, zaplavali,voda ful topla, kristalno čista. Foto shotingi in hop na sadje. So nam majstri
iz čolna narezali ananas, lubenice, mango in kokos. Mnjam mnjam mnjam… kakšno sadje, s 100 kil cukra, soka..naše sadje se ne more primerjati s tem tukaj.
Iz tega idealnega otočka, malega, sanjsko lepega in polnega turistov, smo zapluli še malo ribice gledat, pisane, lepe, koralice, ježke, take ki pašejo v tropsko morje. In nato na večji otok, kjer so nam naredili ribji piknik; riž, solatka, in do onemoglosti škampkov, malih jastogov in hobotnice in tune. Skoraj sem počla, kako sem se najedla, še Vili mi je pol svojega jastogiča šenkal; mnjam mnjam mnjam. Tam smo še malo počivali, si ogledlai eno enormno veliko drevo bao bao, tisto tipično hecno z okroglim debelim deblom in tankimi vejami navzven. S tem, da to je res veliko.
Pa hop nazaj na čoln via nazaj na naš ta največji otok – Zanzibar.
Kako sva se režala, je najinemu vodiču kolega nalovil ribe, mi jih je spucal med plovbo nazaj in jih gre tip obesit za brisalec na avtu! Češ, da noter v avtu ne bo smrdelo! Kap me je skoraj, kako sva se režala; pozabila sme pa slikat. Druga taka močna je pa bila, kako zaverglaš avto in nimaš klem,ker je
akumulator crknil: najprej probaš en odšraufan akumulator in ga direkt obrneš in priheftaš na drugega – pa se samo skadi. Potem pa vzameš iz orodja dva ključa za vijake šraufat in narediš kontakt okoli njih in z drugim akumulatorjem. Slika pove vse. In avto vžge. Ne glede na to, ali si trofil plus in minus. Očitno so ga trofli. Skratka, prijemi, da te kap.
Domorodci: hodijo v šolo od 6. Do 15. Leta, vendar bog ne daj v javno šolo. Baje so katastrofa, v privatne. Mođki služijo denar s turizmom, ženske so doma z otroci; najin majster ima 4 otroke in ženo. Bolnice tukaj so bolj tak; baje z alokalce ne posrbijo, je rekel, bolje da ne greš, ker umreš. Za turiste pa poskrbijo v nulo; se ni za bat. Če bi kaj bilo; upajmo, da ne. Skratka, ženske še danes rojevajo bolj doma, kot v bolnicah, pa tudi malo v bolnicah; živijo v bedi, ja, res je; vse je zunaj; a imajo zidane hiše iz opek; jaz sem videl aže večjo bedo, življenje v kolibah, slabših, kot je najina uta na parceli. Tako, da nimajo lahkega življenja, imajo pa hrano in vodo in elektriko. Danes sva izvedela pe
malo več o domorodcih, ki niso leni plastični masai. Ha ha ha
Tako in sva z ribami na haubi prispela v najin bungalov; tuš, malo večerje, ker za kosilo sva se prenajedla rako, rib, škampov… opečena od sonca – faktor 30 je danes zatajil obema, pa sva se mazala. Zdaj se maževa z aloe vero. Pheeeeh.
In greva malo še h knjigam. Danes je prijetno sedeti zunaj. Piha skoraj nič in je fajn toplo in brez kilerske vlage. Res pa je, ko ne piha, je pa peklensko vroče; sence skorajda ne vidiš svoje – potem veš, kako zelo zelo blizu ali skoraj na ekvatorju sva.
Inčika najina – še dva dni in tretjega zvečer te carkljava…. Najina srčica.
Pa lep večer v Slovenijo.
Advertisement
Tot: 0.062s; Tpl: 0.016s; cc: 6; qc: 44; dbt: 0.0356s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb