Advertisement
Published: November 16th 2018
Edit Blog Post
Zjutraj naju je še lepo upsavalo nazaj v spanec »škrebljanje« dežja. Se je vlilo in ker ni oken na šipah se je fajn slišal dež. Ko sva vstala je tudi deževalo, rahlo. Torej brez sonca danes. Kar nama je odkrito povedano, prav pasalo, glede na to, da naju je včeraj pa malo le zacmarlo. Šofer je prišel po naju ob 10ih, ko sem se vsedla v avto je za mano sedel še en njegov prijatelj; madona sem se ga vstrašla! Sploh nisem pričakovala, da še sedi kdo za mojim hrbtom, pa še tak črni so ko noč ti domorodci tukaj.
Skratka, šli smo na drugo stran otoka, severno od Zanzibar cityja, to je zahodni del otoka, midva sva na spodnjem vzhodnem delu. Tu so baje najlepše plaže, na tej strani. In smo šli pogledati t.i. suženjske jame oz. jamo. Eno samo; ta je na Mangapwani plaži, kamor so ponoči zapirale po 150 sužnjev naenkrat, od koder so jih čez dan spustili na plano, da so delali, nato so jih ponoči zaprli; da se niso mogli braniti, pobegniti. Bili so iz ločenih plemen, da tudi med sabo niso mogli komunicirati; po tunelu dolgem in ozkem 100 m, so prišli na plano
in od tam do oceana, na ladje in v suženjstvo po celem svetu. Prebivalci Zanzibarja niso bili nikoli zasužnjeni, ker so sodelovali z Arabci, ki so takrat tukaj okoli maširali in si podrejali ta del Afrike. Ko vidiš to jamo, ti kar mine; nama ni bilo nekaj za plaziti do izhoda, kjer se pride ven; sva ga raje šla pogledati po kopnem. Bila sva tudi edina turista. In še ena neprijetna situacija se je zgodila; ko nam je vodič razlagal o teh jamah, že zunaj, smo slišali krike in je odletel tja k svoji kapiji, kjer je bilo slišati kričanje. In ko smo prišli je res tam bila en aženska, in na zidu en tip in naš vodič za jamo. In ta tip, ki je tam vedril, ker je deževalo, je bil narko in alkoholik in je, ko je vodič šel z nami, ženski spulil torbico, ukradel mobilni telefon. Naš vodič ga ni našel.. sva ga vprašala, če bo poklical policijo; je rekel – nimam njihove številke, povedal bom plemenskemu poglavarju oz. poglavarju vasi. Tukaj ej fuuuul korupcije. Noro veliko; vskao stvar morajo plačat, preplačat… zakaj ej vse drago tukaj ko žafran? Red 3mi mesecemi jim vlada ni dostavila bencina,
na primer. Najbrž ne upajo niti klicati policije, ker vprašanje, na čigavi strani bi bila, ali bi jim verjeli itd. žalostno, a to je njihovo življenje tukaj. do nas so zaenkrat fer, prijazni, ustrežljivi; do današnjega dne nimava slabih izkušenj, a zakasirajo ti vse. Kaj ti lahko. Preživet morajo. Da se pogajat, večinoma, cene imajo dobro med sabo usklajene, tako da plus minus 20 dolarjev pri velikih cifrah lahko zdilaš, sicer pa tam do 5 dolarjev, gor ali dol.
Ker je deževalo, sva rekla najprej, da greva nazaj, a potem sva še šla nekaj spit v eno restavracijo sredi zelenja s pogeldom na plažo. Pogled je bil bolj klavrn, plaža je sicer peščena, a polna smeti, z eno veliko nasedlo staro zarjavelo ladjo, nekaj ribiškimi ladjami in smrdljivimi ribami. Restavracija fuul super plac, srčkano, urejeno v nulo, WCji čisti, postrežba ultra prijazna, kljub temu, da sva bila edina. Dež ni prenehal.
Aja, še to, kamorkoli greš na WC, so ti čisti, počiščeni.. v nulo, bolj kot na vseh Petrolih in OMVjih pri nas. Vero so prinesli v Afriko narodi, ki so si jo začeli talat, od Francozov, Britancev, Arabcev…ta plemena tukaj so verovala v svoje bogove, božanstva, karkoli;
islam so prinesli Arabci in ga imajo še danes tukaj in mnogo kje drugje. Krščanstvo prav tako.
Za cajt kosila sva rekla, da greva nazaj, vseeno se dež ni nehal; nehal je na poti nazaj. Sva rekla majstroma, da naj naju peljeta v Jambiani vas; ki je tukaj 5 km od naju. Da sva videla dejansko življenje teh ljudi; živijo v glavnem v betonskih bajtah. Na tleh je »fin estrih« in čez vržejo prevleke iz cerade. Ali pa pletene iz plastike. Strehe imajo pokrite iz pločevine, ki je boljša za monsunsko deževje, a tudi s kokosom, ki je boljši za zdržati vročino, a jo morajo na 3 menjavati, ker ne zdrži deževja. In to sva videla tudi, ko sva šla na masažo, ko je bila vročina za crknit, sva mislila, da se bova kuhala tam, a je bilo prijetno. Glih ta prav in vse iz listov kokosa in palm. Že vedo, kaj je dobro v teh razmerah. Klim o moje ni nikjer, razen v velikih resortih. Sicer pa, ko piha itaq iha večji cajt in ko pade sonce dol, je že »hladno«. Živijo seveda v sožitju mini krav in ornk koz. Nekaj rac se vmes šetka, pa kakšna gos
in redko kakšna kura. Kjer dobijo perutnino za v restavracije, pojma nimam. Življenje je kot je, na ulicah, v šolah, postapanju naokoli, iskanju školjk v pesku in prodaje le teh. mi imamo, kot vedno znova dobim potrdilo, prav luskuzno življenje. Prav nič nam ne manjka. Ko sva obdelala še življenje domorodcev, sva šla jest k najinim majstrom od včeraj, s katerimi sva šla na izlet. Škampi in riba; še maček je dobil odpadek od ribe in pojedel do hrbtenice prav vse.
počasi po plaži v najin resort..tuširanje, zdaj večerja… in zadnjo noč celo noč spanje; jutri ponoči vstajanje ob 1.30…
Le petkov večer v Slovenijo.
Lubica najina… še 2 noči in te objameva….
Advertisement
Tot: 0.079s; Tpl: 0.012s; cc: 10; qc: 49; dbt: 0.045s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.2mb