Advertisement
Published: October 13th 2009
Tezko je bilo zapustiti Bunga Raya guesthouse, ker je gazda res totalna faca. Poleg tega stalno nosi neko hrano not in mi jo ponuja; tako sem morala ze veckrat zavrniti nasi lemak in neke pocukrane pizdarije. No, tem sem se danes le vdala: neke ocvrte zadevscine iz tapiokiine moke in sladkega krompirja. Spravil mi je tudi par stvari do torka, ko se vrnem.
Sla sem se cez cesto na roti chanai telur (z jajcem) in teh tarik, potem pa na bus st. 639 do Kuala Besut. Cena je 6 r, scena pa je totalno nova in se ni v LP-ju, saj so linijo uvedli sele pred kratkim. Prej je sel bus najprej v en kraj in potem sele v Kuala Besut, tako da je bilo bolj komot vzet taksi za 30r, zdaj pa se zadeva nekako ne splaca vec. Ampak taksisti se kar vztrajajo in jim uspeva, ker marsikate turist ne ve za novost.
Na busu sem bila tako edina belka, in po uri in pol smo prispeli v to malo pristanisko mestece. Dilala sem se za karto do otoka Perhentian, ampak brez uspeha, ker so bile cene povsod 70r za povratno, slow boats pa sploh niso (vec?) obratovale, tako da mi je preostala samo ta drazja varianta s speedboatom. Jebiga. Kmalu ob prihodu se nas je nakapljalo dovolj turistov (ostali so prisli s shuttlebusom iz guesthouseov), posadili so nas na ladjice in potem svist na otok.
Potem pa nategi, vredni Tajske. No, v bistvu se je ta zgodil ze prej, ko so nam zaracunali 5r za "marine park" vstopnico, ker je KAO conservation area. Ne bi o tem, da vstopnica velja samo 3 dni - kaj, ce (tako kot dosti folka) ostanem dlje? Nima veze, nateg pac, grin and bear it in gremo dalje. Pripeljali so nas v zaliv Long Beach (na otoku kecil), in me skipali na malo ladjico, kao taksi doi plaze. Bila sem edina za tja, vsi ostali so sli na vecji otok besar. Tip na taksi je zacel nakladati nekaj o dveh ringgitih do obale, in z nasmehom sem zacela, da ne ne ne, no 2r, bla bla bla. Napaka. Naletela sem na najvecjega kavboja med kavboji (kot sem kasneje doumela), ki je zacel takoj pizdit in bil agresiven s krmiljenjem ladjice na ze tako ali tako dokaj valovitem morju. "This is not Thailand, this is Malaysia!" mi je zabrusil ves razpizden, "you wanna go back to the big boat? OK I take you back." Hmmm, a woman needs to know when to shut up, so I did, in ga lepo prosila, da ne ne ne, ni panike, tukaj imas 2r, samo prosim zategni me tistih 20m do obale, let's kiss n make up in vse bo v redu. In je tudi bilo.
Ko me je izbacil, je bila ura okoli 13., in zacela sem iskati sobo/bungalov. Cene so bile na zacetku dokaj navite, zato se je moja nejevolja se stopnjevala, a sem potem na (sicer niti ne tako zelo long?!) plazi zacela odkrivati cenejse, bolj osnovne oblike prenocisc. I like. Skoraj sem se ze nekje utaborila, ko sem zaprla vrata in prebrala "beware of the scorpions at night coming from your mattresses". NICE, I NOT LIKE! In se pobrala dalje. Za isto ceno (20r na noc) sem nedalec stran, malo bolj v hrib (po nasvetu svoje mame, naj se v primeru cunamijev zadrzujem nekje bolj v gorovju - ja valda, prevladla je cena) ujagala lasten bungalovcic s pogledom na morje. Ahhhhhh.
Sla sem na poizvedbo o snorklanju, zaradiu katerega sem prakticno sploh prisla sem. Zataknila sem se pri neki mami, ki ni znala prav veliko anglesko, ampak sem jo vse zastopila s svojo rudimentarno bahaso. In kar je pomembnejse: imela je nek ekstra nasi lemak, in to samo za 2,5r! Po moje se sama ni vedela, da je to pol ceneje kot kjer koli na okotu ali celo na mainlandu, ampak ni vazno, pobasala sem zadevo kar pri njej, in seveda z rokami, kot se to tu dela. Njam njam galore.
Slucajno sem srecala neko Francozinjo Amandine v istem guesthouse in z njo in njeno druzbico smo sli na drugo stran otoka, imenovano Coral Bay, po rahlo hiking potki skozi dzunglo na vecerjo. Rahlo je ze dezevalo, a nam je gosto rastje preprecevalo, da bi sploh cutili dezne kaplje. Z nami so bili Nemec Peter, Kanadcanka Laura, Nemec/Kazakstanec Dimitri, dva Italijana, en Argentinec, Nizozemec Bart in omenjena Amandine, vsi ze dolgotrajni popotniki po JV Aziji. Narocila sem mee goreng in teh tarik ais (bolece drago: 5r + 2,5r) in ugotovila, da folk nima pojma o bahasi (za moje pojme moras vedeti vsaj, da nasi pomeni riz in mee nudlni), kaj sele, da bi sploh vedeli, kaj je teh tarik. In so vsi gledali ko teleta, kaj neki pijem. Hm ... Skusam ne obsojati, ampak: kje hudica imate oci?? Teh tarik seka ven v vsakem meniju! Povsod se hvalijo z njim, ce ga le kdo ima.
Vmes se je totalno uscalo, zato smo se premaknili malo bolj pod streho in nadaljevali s prehranjevanjem. Marsikdo je narocil BBQ, ki so ga pekli lepo zraven nas, in zgledal je res okusno. Jaz sem konkurirala se z enim teh tarikom, tokrat toplim.
Nazaj smo se odpravili okoli 21.45, seveda s celkami na glavi, ker v dzungli ni javne razsvetljave (pa tudi sicer na otoku ni elektrike, ampak imajo generatorje). Cimra Peter in Amandine sta imela neke tezave z agresivnimi kuscarji, jaz in Laura pa sva se odpravili spat. Ugasnila sem luc, pobrcala mravlje iz postelje, kot se je le dalo, zatlacila mrezo proti komarjem za jogi in se podala v spanje.
Skorajda.
Ob polnoci nekdo potrka na vrata. "Um, Iva? Dimitri tukaj," se slisi od zunaj, "z mano je en prijatelj Filip, ki so mu ukradli fotoaparat, zdaj pa se jakno ... " Spomnim se, da so o tem nekaj jgovorili pri vecerji: da so enemu tipu vlomili v bungalov in mu ukradli mesec dni staro opremo, medtem ko je on rolal muziko v nekem baru. (Vzdrzimo se komentarja, kako blesavo je bilo njegovo ravnanje, da pusca tako drage stvari izven dosega rok.) Zdaj so se menda vrnili in mu ukradli se jakno in niti pod razno noce vec ostati v svojem bungalovu, zato me prosi, ce lahko spi pri meni, ker je postelja pac dvojna. OK, nek mu to bude cestitka, skobacala sem se iz postelje, vsa zalimana, odprla vrata in - ne me je*at, pred mano sta stala Dimitri in tip, ki sem ga imela poln kufr ze na vlaku iz Gemasa v Gua Musang, ko je svoji sopotnici celo pot nakladal o svojih preteklih ljubezenskih zvezah (in to v pristni
anglesciniz ultra nemskim naglasom). Najprej sem mislila, da sanjam, ker pa sej to ne more bit res no, sem si mislila, potem pa je tip odprl gobec in zacel s ponovno retrospektivo ze znanih dogodkov o kraji, bla bla bla, in bilo mi je dokoncno jasno, da je to res ta tip. Kaj sem hotela, spustila sem ga not, mu postavila edini pogoj, da ga sunem med kuscarje, ce bo slucajno smrcal, in bil je vec ponizen in hvalezen (in skadil se en cik in spil se malo ruma) in potem je res spal do jutra kot Trnjulcica, jaz pa tudi.
Par ugotovitev za konec:
Poleg homo turisticus otok poseljujejo kolonije mravelj, pajkov, zab, kuscarjev (ne le geckotov) in nekih ciger. Galebov pa, zacuda, ni. Niti v Melaki jih ni bilo.
Potem pa se malo introventiranega opazanja. Nad celotno sceno sem bila vse prej kot vzhicena. Ne vem, mogoce sem cudna, ampak ... te otoki mi ne sedejo kaj prevec. Isto je kot na Tajskem: zasoljene cene, zapeceni in potetovirani Zahodnjaki, zahodnjaska hrana in muzika, Kuta cowboys derivati, neprijazne kelnarce, tone drog in potoki alkohola ... Kolonija turistov je popolnoma locena od fishing village na otoku. Povsem drugace kot recimo na 4000 otockih v Laosu, kjer si zlizan z domacini, saj so bungalovcki zrasli med njimi. Nope, not here. And I was not happy about it. Ni interakcije z lokalci, prepad je popolnoma preglobok in nepremostljiv. Turisti so vsi klonirani, en bolj sprazen kot drug, obleceni v enaka oblacila, teme pogovorov so iste.
Advertisement
Tot: 0.069s; Tpl: 0.009s; cc: 7; qc: 24; dbt: 0.0523s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1mb
Matija
non-member comment
Teenje
... Tip na taksi je zacel nakladati nekaj o dveh ringgitih do obale, in z nasmehom sem zacela, da ne ne ne, no 2r, bla bla bla. Napaka. Naletela sem na najvecjega kavboja med kavboji (kot sem kasneje doumela), ki je zacel takoj pizdit in bil agresiven s krmiljenjem ladjice na ze tako ali tako dokaj valovitem morju. ... Po mojih izračunih je 2R priblino 40 centov. In če bi jaz nekoga vozil za 40 centov, pa bi mi e hotel cenkat, bi ga reagiral precej bolj nasilno, kot opisani.