Zivela Jugoslavija in adijo Victoria.

---

In nazaj v Canberro.

Zakljucek ene zgodbe je bilo potrebno proslaviti. To je bil “zajtrk” (brunch) , ki ga Avstralci strezejo do 12. ure.

Pred poletom v Canberro smo hotele videti se novo stanovanje, ki naj bi bilo zgrajeno ze do novembra, a se je gradnja zavlekla, kot obicajno pri nas. Le nekaj delavcev je bilo se na objektu, stanovanje pa je bilo zaprto in ograjeno z visoko ograjo, ki jo po damsko ne bi mogle preplezati. Z Zvonko sva na vsak nacin hotele vkorakati v stanovanje, zato sva izkoristile priloznost, da pogledava sosednje stanovanje, ki je bilo odprto. Pred njim je visok mozakar pospravljal orodje. Pred nacrtovanim dejanjem sva glasno razpravljale v cisti Slovenscini, ne menec se za mozakarja. V polomljeni Anglescini sva mu pojasnili namero, ki nama jo je prijazno uresnicil. Smejocih se oci nam je razkazal stanovanje in na koncu se je izkazalo, da je Srb, ki je pri 9. letih s starsi prisel v Avstralijo. Vidno je uzival v nasi vnemi, takoj spoznal jezik in kmalu smo po bratsko popricali. Tokrat nas je resila Slovenscina, s katero pa v Avstraliji ne prides nikamor.

Necakinja Alta naju je odpeljala na letalisce in vecerjali sva ze v Canberri.

---