TASMANIJA, Port Arthur-prihod

---

Tasmanija

Prvoten potovalni nacrt, obiskati Centralni teritorij, je smo spremenile zaradi vrocine v Alice Springsu. Napovedana je bila temperature 40C stopinj, v Tasmaniji pa pol manjsa, pa pojdimo tja, da nam ne bo vroce.

Tasmanija je tri krat vecja od Slovenije, ima pa manj kot pol milijona prebivalcev, kar 40%!p(MISSING)ovrsine je zascitene kot narodni parki. Na nasi poti je ostal neobdelan osrednji del otoka in zahodna obala, The Overland Track, Mount Ossa in Cradle Mountain, ki ponujajo 90km urejenih pes poti za pohodnike. Moja sanje se niso uresnicile in v ta del Tasmanije nisem niti pokukala.

Pristale smo na letaliscu Hobart na jugu otoka po 9. uri. zjutraj. Letalisce je podobno Brniskemu, zato sem se kar dobro pocutila. Ze pri pristajanju letala sem pod seboj zagledala zeleno obalo s stevilnimi zalivi in otoki, ki je kjub slabemu vremenu izgledala prav prijazno. Tudi na tem letaliscu je bila glavna formalnost pasje ovohavanje prtljage in sestra je hitro morala odvreci se ne pojedeno jabolko. Cakal nas je rezerviran avto in odpeljale smo se v mesto.

Hobart se je razvil iz Angleske kazenske kolonije, ustanovljen je bill eta 1804. Danes je to prijazno mesto, zgrajeno na valovitem terenu, z nizkimi dvonadstropnimi stavbami v jedru mesta in mnozico lepo urejenih his z vrtovi, ki so posute povsod po bregovih stevilnih zalivov. Nastanile smo se v hotelu Lenna, ki sodi med zgodovinske objekte na vogalu Salamanca Place&Runnymede Street. Privoscile smo si zajtrk na Salamanca placu ob morju. Energije je bilo dovolj za vzpon na goro Welington, ki se strmo dviga nad Hobartom. Dez nam je preprecil, da bi vec poti prehodile in zares obcutile car dezevnega gozda. Gosto rastje visokih mogocnih dreves in cvetocega podrastja, velikanske praproti imam na fotografijah. Proti vrhu se je gozd razredcil in sam vrh 1.270 m je prekrivalo le nizko grmicevje in lisaji med posutim kamenjem razlicnih velikosti in oblik. Na sreco so na vrhu zgradili razgledno teraso na pol zastekleno, ki nas je zascitila pred vetrom in dezjem ter nizko temperature (7 stopinj C). Na panojih so bile popisane rastline in zivali, ki domujejo na tem podrocju in kazipoti po vseh zalivih in otokih pod nami. Razgled bi bil res cudovit, ce bi bilo vreme lepo, pa kljub temu je bil vzpon poplacan.

Dan je bil se mlad, zato smo se odlocile se za ogled Richmonda, vasi ki slavi po avtenticnih stavbah prvih priseljencev: cerkev, sola, most in nekaj tipicnih hisk smo lahko objele ze s prvim pogledom. Aha pa poglejmo se kaksno vinarno. Na poti v Hobart smo se ustavile v vinarni, ki ima hkrati dve galeriji, restavracijo in trgovino. Pokusile smo vina: Hery James- rdece, Grace Elizabeth - belo suho in Eisrizling - sladko belo. Razgled izza kozarcev se je lovil prek vinskih trt in pasnikov do morja. Celo vreme se je izboljsalo, da je pokrajina sijala v vecernem soncu.

Tasmanija ima dobra vina in veliko vinarn, ki so popisane v knjizici Wine routes (vinske poti) 2008/09.

---