Destinacija: uživancija

---

Nadaljujemo z zbiranjem bizarnih lokacij tekanja. Ali pa je bizarno že kar početje samo. Ampak dejstvo je pač tako: za ohranjanje psiho-fizične kondicije je na potovanjih tek najboljša možnost, ker ne potrebuješ dodatnega prostora, denarja in opreme, samo lastne noge, nekaj hecnih spandex oblačil, superge - in po možnosti fantastično infrastrukturo, kot je tu v NY.
Že pred prihodom sem se diskretno pozanimala pri Petru, ali bi moje dvonožno sopihanje izpadlo bedasto, pa me je pomiril, da ravno pred njegovim blokom (ker smo pač na obali East River) poteka tekaško-kolesarska pot, sicer speljana okrog celotnega Manhattna. Tako sem torej spakirala nekaj dodatne prtljage in jo danes z največjim veseljem uporabila. Zunaj je sicer prevladovalo dokaj klavrno vreme, pri nekih 6 stopinjah je celo nakazovalo, da bo deževalo, ampak sodeč po ostalih tekačih v kratkih majicah in kratkih hlačah se mi je pogum povrnil. In sem šla.
Dejansko ni bilo mrzlo, le malce je pihalo, ampak sem zaradi razgleda to neprijetnost takoj odmislila. Startala sem na jug in pogled se mi je razlival na Brooklyn in Manhattan bridge; mimo mene so švigali pasjeljubci in ostali tekači, vzporedno kolesarji, vmes je na klopcah sedel kakšen klošar ali pa kakšen Kitajec izvajal tai chi vaje. Prav neverjetno vse skupaj. Tekala sem do Manhattan bridgea, ravno toliko, da sem še ujela v vidno polje včerajšnji triumf Brooklyn bridge, potem pa zasuk za 180 stopinj in povratek. Nisem se hotela preceč distancirati od začetne točke, da ni be slučajno začelo vmes deževati, pa na srečo ni. Tako sem postavila nov osebni rekord: 40 minut tekanja in nekaj raztezanja v skorajda pustno našemljeni opravi sredi Big Appla. Si bom kar zaploskala.
Spravila sem se na pot, in nekje pri tretji aveniji ugotovila, da sem pozabila baterijo za fotoaparat. Jebiga, ni mi preostalo drugega, kot da sem se vrnila, kar mi je vzelo četrt ure v eno smer. Nato pa dalje: sprehod do 5 Avenue, kjer seka Broadway in je takšen prijeten trgič s cvetočimi grmički in mizicami in stoli, za vogalom pa sem naletela na - Eataly. Kar je bilo sprva mišljeno le kot ogled na zunaj očitno zelo popularnega placa, se je nato sprevrglo v pravi kulinarični razvrat. Gre za hibrid trgovine, proizvodnje in restavracije, kar Severnoameričani itak obvladajo. Štacuna je seveda, kot ime nakazuje, povsem posvečena gurmanskemu kraljestvu Italije, tako da se police šibijo pod izbranimi testeninami (Barille za celo Ljubljano), olivami, čokoladami, pršuti, vini, paradižnikovimi omakami, rižem in še čem tako tipično italijanskim. Vmes so različne prehrambene postaje, kjer lahko sedeš in naročiš ali kaj zelenjavnega, kaj ribjega, kaj testeninskega, kaj salamastega ali enostavno samo pljuckaš vino (kar je množici kljub uri kosila več kot dobro uspevalo), seveda pa ne manjka sekcija izdelovanja in prodajanja svežih testenin, sendvičev, kruha, svežih zelišč in drugih dobrot. Nameravala sem sicer pojesti kakšen čip falafel za vogalom, ampak me je italijanska fama enostavno premamila, tako da sem si privošila mineštro za $9 - zraven katere sem dobila še en kos kruha za pomakanje olivno olje in dva kosa popečenega kruha z maslom in česnom ter kozarcev vode, kolikor sem želela, tako da je bila cena izjemno solidna. In to sredi New Yorka. Juha je bila pa itak nadfantastična.
Sita in zadovoljna (in vedno znova fascinirana nad ameriškim navdušenjem nad vsem italijanskim) sem se podala dalje. Iskala sem Chelsea flea market na 25th St. & 6 Ave., pa sem namesto tega našla neko drugo second hand štacuno in zapravila tam kar nekaj časa in precej malo denarja. Nato naprej po 7th oz. Fashion Ave. do Madison Square Gardna in našega debitantskega hotela Pennsylvania, kjer smo bivali (in se razburjali nad zabitimi kao managerkami) pred ... uf, skoraj 13 leti. Doglo traja že tole moje razmerje s Severno Ameriko.
Šla sem po 33. ulici mimo Empire State Buildinga (tako je visok, da niti ne veš, da si pod njim) in se zavedla, kako je ta predel - Midtown, baje - povsem drugačen od tistih bolj južno, denimo SoHo ali Greenwhich village. Seveda ne bom mogla videti vseh četrti, ampak to niti ni moj namen. Moj namen tokrat je uživati in se spočiti, torej odpadejo vse muzejske travme in ostale turistične kvazinujnosti, razen seveda kulinarične uživancije.
Torej, res je tale New York izjemno pester in nikoli dolgočasen. In tako ni bilo dolgčas niti meni, ko sem se počila v enega od Guy and Gallard cafe na Park Ave. in 31st St. Naročila sem si kafe (ki je tu nič kaj posebenga, ampak kave se pač ne pije zaradi nje same) in brala knjigo No Impact Man, ki je - lahko rečem, čeprav je še nisem prebrala do konca - ena izmed najboljših knjig, kar sem jih kdaj (pre)brala v življenju. Zanjo sem neplansko navdušila tudi natakarja (jah, kaj me je pa povprašal, kaj berem), a o tem kdaj drugič.
Listala sem svoj vodič Not For Tourists (NFT) New York, ki je, mimogrede, eden izmed najboljših, kar sem jih kdaj uporabljala. Brez nepotrebnega balasta o zgodovini tega in onega kamna, ampak je, tako kot naslov veleva, namenjen povsem neturističnim zadevam. Vsaka četrt je predstavljena na nekih treh zemljevidih, na vsakem je označeno kaj drugega: na eni trgovine in kafiči, na drugem javni prevoz, na tretjem banke ... Skratka, jako praktično, pa še v žepni izdaji je format, tako da vse čestitke in pohvale.
Šla sem dalje po 33. ulici pa potem malce južneje, malce severneje, po drugi in prvi aveniji in za vogalom uzrla sedež Združenih narodov (mimogrede #xy, trenutno stanujem le nekaj deset ulic južneje od te stavbe oz. organizacije, do katere nimam prav posebnega rešpekta). In potem spet vzdolž 1st Ave do 20th Street in levo do Petrove stavbe.
Moj gostitelj mi je zmiksal en Manhattna koktejl (when in Manhattan ... ), potem pa sva šla počasi do restavracije na ulici St. Marks (8th) in 1st Ave. Imenuje se Xi'am in gre za še eno iz vrst kitajskih lukenj, ki prodajajo božansko hrano. In vrsta pred blagajno je to samo potrjevala. Naročila sva vsak svoje nudlne, jaz neko župco za $6,5, potem pa odšla - v sosednji bar Holiday Cocktail Lounge! Štos je v tem, da ima Xi'am le par sedežev, kot se za tako luknjo spodobi, a imajo že kar v samem placu tri predloge, kam lahko kupci odnesejo svojo to-go hrano in jo tam v miru pojedu, če le naročijo kakšno pijačo. Tako se je tudi zgodilo: naročila sva vsak svoje pivo (skupno $10) in nudlne pojedla za mizo v tem takozvanem dive baru. In nikakor nisva bila edina! Kljub eksplicitnim napisom No outside food allowed je natakar za šankom povsem nonšalantno prezrl najini vrečki z dišečo vsebino in niti pisnil, ko sva mlatila večerjo.
Kmalu se nama je pridružil še Jaka, da sem mu dala National Geographice, v katerih je objavljen, in kuverto od njegove mame, potem pa sta prišla še en slovenski fotograf Dragan s punco Polono, ki sta tako kot jaz na obisku v tem mestu. Skupaj smo spili še par pijač, potem pa se poslovili (če ne bi lahko zapravila še kakšnih sto dolarjev za šalo) - midva domov, oni novim pivskim zmagam naproti.

---

Photos

Eataly
Barilla galore

Eataly
Lunch deluxe

Manhattan
in front of our hotel from 13 years ago