Downtown Eastside. Enough said.

---

Bila sem v Downtown Eastside. Zdaj lahko res rečem, da poznam Vancouver.
Ampak najprej sva se z Liso podali na Commercial drive. To je zopet ena povsem druga soseščina vzdol ulice Commercial, kjer so zadnje čase poleg pristnih italijanskih kafičev, pekarnic, smoothierij, restavracij, butikov in podobnih cukrčkov zrasli novi oz. bolj nobel blokci. Četrt je postala nekoliko bolj snobovska, ampak še vedno ne toliko, da se ne bi bilo zelo kul sprehajati tam mimo.
al nisva imeli preveliko časa na razpolago, ker sva kmalu sedli na skytrain in se zapeljali do zadnje postaje, do Waterfronta. Lisa je imela svoje opravke, jaz pa sem se butnila na seabus in se zafurala v North Vancouver (Norvan). Razgled je bil spektakularen. Mešala sta se de in sonce in vozili smo se naravnost v mavrico, ki je rasla sredi morja. Noro. Pogled nazaj pa je bil prav tako veličasten, tako da nisem bila prepričana, v katero smer se bolj splača gledati. Res je neskončno lepo.
V Lonsdale quay, kjer seabus pristane, me je e čakala Olga in sprehodili sva se do tajske restavracije čez cesto, kjer sem za hip spet pristala v tej dravi Jugovzhodne Azije. Natakarice so bile namreč dokaj ne-naturalizirane, njihova angleščina je bila kot doma (na Tajskem, ne v Sloveniji), hrana pa prav tako zelo zelo tajskega okusa. Boansko!
Ko sva zapuščali Norvan, je sonce še vedno naigalo, prav za prav čedalje bolj in bilo je prav toplo. In prekrasno, kamor koli sem pogledala. Je lepši obris downtowna ali Norvan z vsemi hribi zadaj? Šla sem nazaj na seabus in se sprehodila skozi Lonsdale market, ki je malo manjša verzija Granville island marketa, a prav nič ne zaostaja v pestrosti ponudbe. Še najbolj, očitno, cveti biznis s solatnim in sadnim barom, saj so za vsakim vogalom trije taki štanti, zato ni šlo drugače, kot da si še jaz ubodem nekaj sočnega: mango, ananas, papaja, liči in dragonfruit so romali z menoj na krov.
Pred Waterfrontom sem se dobila z Liso in njenim prijateljem Garthom, ki mi je zelo pomagal pri članku za Polet, obljubil pa nam je tudi tour de Downtown Eeastside. Ker je član marsikatere NVO in hud aktivist, sceno zelo dobro pozna. Vmes se nam je pridruila še Lisina cimra Paloma. In smo šli.
e takoj na začetku se mi je zdelo, da nekaj ne štima. Te stavbe se niti slučajno ne spomnim. In res, na začetku četrti je zrasla stolpnica Woodward's, ki še ni povsem dokončana, v njej pa bodo tako nobl stanovanja kot socialna stanovanja, pa galerijski prostor, pa supermarket, skratka, ni da ni. Garth idejo pozdravlja, saj se problematike brezdomstva loteva na pravi način, a zaenkrat je to edini tak primer.
In potem smo bili kmalu na East Hastings ulici. Scena, ki se je ne da zlahka opisati, pa tudi doiveti ne, ker tja enostavno ne greš. Zakaj? Kdor ne ve, kaj je Downtown Eastside, naj si prebere na Wikipedii. Ali pa si skuša sceno pričarati po mojih opisih. To je "smetišče" socialnih neprilagojencev: klošarjev, drogerašev, kurb, zavoenih Aboridinov, invalidov, norcev in drugih izmečkov, ki so še sami sebi odveč, kaj šele preostalemu mestu. Da o olimpijskih igrah ne govorimo.
Hodili smo torej vzdol zloglasne ulice East HAstings in bili priča prizorom, ki bi bili lahko vzeti iz kakšnega filma, a so al še kako resnični. Razcapanci, ki postopajo pred bottle depot (sprejemnico steklenic in pločevnik), vmes probajo prodati še kakšen gram droge ali materialne dobrine v zameno za drogo. Razbite vitrine zaprtih prodajaln in opustelih hotelov. Vmes community garden in februarskim zelenjem. Vozičkarji z vsem svojim imetjem. Nosači plastičnih vreč, s katerimi roljajo vmes med svojim nerazumnim blebetanjem. Najtemnejše barve tega zeleno-modrega mesta.
Ironično je to tudi edina pot do prečudovitega Portside parka, kjer s spolirane in speglane travie zreš na s soncem obsijam Norvan, pogled pa ti uhaja k blinjim erjavom. Enako intenzivne barve s povsem drugega konca barvnega spektra, a občutki so enako močni.
Po krajšem mentalnem oddihu sredi zelenja smo se zopet podali na HAstings. Na do skrajnosti obscenem kriišču z ulico MAin, kjer je koncentracija brutalne bede največja, smo hoteli na kofe, a bi se kafič v community centru odprl šele ob petih, ura pa je bila šele 16.20. Zavili smo po HAstingsu nazaj dol proti Cambie, Garth pa je vmes zbrskal svojega starega prijatelja JEffa, ki je v tem predelu zelo doma. Sprehodili smo se naokoli po stranskih uličicah in naredili kvadrat; zaudarjalo je po urinu, na nizkem podestu za robom opečnate hiše si je enska ravnokar vbrizgala heroin. Nikjer nikogar. "Stalno nas preganjajo policisti, kar poglej, ravnokar so spet šli mimo. Vse so spucali, vključno s smetmi," reče brezzobi Jeff in z roko pokae na rob ceste, kjer kljub vsemu leijo porabljene igle in nekaj neidentificiranih smeti. Postaja ivčen, ker se sprehajamo po t.i. rdeči coni. "Zadnje par tednov je noro, kaj vse počnejo policaji. Poleg tega so nekaterim - recimo meni - prepovedali, da se gibljemo v teh rdečih conah. Sicer? Sicer me aretirajo," o krasnem novem Eastsideu pove Jeff. Kje so vsi? Strpali so jih v začasna zavetišča, pojasni Garth. "Maja bo jeba: vsaj 600 ljudi bo kar naenkrat spet brezdomnih," doda naš vodnik.
In potem je tu ulica Cambie, kmalu za njo Seymour, Granville, Howe. In svetlobna leta daleč stran drugačen Vancouver: biznismeni hitijo iz slub, enske v telovadnice, suši menze pokajo po šivih, Robson Square buhti od olimpijskega dogajanja. Kot bi nekdo zarezal v ivo tkivo, polovico negoval in hranil, drugo pustil, da zgnije in se zaduši v lastnem gnoju.
To je Vancouver. Mesto, ki ga imam neskončno rada kljub njegovim bridkim ranam. Ko se zapelješ z busom čez Granville most in opazuješ oddaljujoči se downtown, ves obarjen z zahajajočim soncem, so vsi njegovi polomi pozabljeni. In ostanejo samo razumevanje, odpuščanje, naklonjenost, skrb in ljubezen.

---

Photos

Lisa
I feel very un-olympic today

Norvan
This is what I was going to.

Van
And this is what I left behind.

DTES
Street business

DTES
What used to be a hotel

Jeff
DTES pro

Portside park
And us, the four musketeers

Portside park
Chinese made it everywhere

Garth
Greetings!

Lisa
Just chillin