Za konec

---

Po fiesti sledi jutranja siesta, zato je bila ura šele pol dvanajstih, ko sva se skidali na market. Morali sva namreč pokupiti še vse, kar je Alberto rabil za - traraaaaaa - paello! Tako sva se zataknili pri štantih z morskimi sadei in zelenjavo in moram reči, da so marisca (morski sadei) pregrešno poceni v primerjavi z našimi. Nina je pokupila eno celo polenovko, ki so ji jo narezali na fileje, pa te in one školjke in papriko in ne vem kaj še vse, pa ni sprašila več kot deset evrov. Svaka čast. Mimogrede, ko smo e ravno pri tej temi: španska hrana je zakon, ne vem, kdaj sem nazadnje pojedla toliko rib in morskih sadeev. Praktično jih poturijo povsod, zlasti v tapase (ocvrti kalamarčki itd), in niti slučajno se ne pritoujem.
Šli sva še skupaj na en leche merengada, potem pa je šla Nina domov, jaz pa še malo naokoli. Rebajas so pač zakon in če človek potrebuje par stvari, so še toliko bolj dobrodošle, če so cenejše. Ampak ob 16h sem e bila na poti domov na busu št. 35 (cena vozovnice je en evro) in ob 17h smo e sedeli za mizo in se mastili s svee skuhano paello in svee natočenim šampanjcem iz Katalonije, ki jih je Alberto v celem paketu dobil za novo leto. Kiss the cook! Paella je bila fantastična! Porla sem skoraj celo ponev, finosti v lupljenju škampov smo se e zdavnaj znebili in obed sem končala s totalno porumenelimi nohti, pokopališčem lupin in neskončnim zadovoljstvom. Ah.
Zvečer pa seveda spet ur Zaragoza style. Imeli smo malo več sreče s parkiranjem na ulici kot prejšnji večer, nato smo se dobili z Macu in njenim italijanskim prijateljem Simonejem. Zaragoza je, vsaj kar se ura tiče, mini Madrid: lokalček pri lokalčku, vse brbota od ivahnosti in radosti, od ulice do ulice odmevajo smeh, glogotanje alkohola in puhtenje dobre volje ... Nič čudnega, da smo se v tem vzdušju našli tudi mi! e je priletel prvi tinto de verano, potem je prišel še en Albertov prijatelj Rasta, šli smo drugam, se dobili še z Albertotovo sestrično in njenim tipom in še eno skupno prijateljico, zavili smo v bar z "irafami" sangrije (trije litri v ozkem stolpcu s točilno pipco - še en predlog za ustavne spremembe), naročili nove tapase oz. tostade, "ker so imeli ravno nov okus: losos, šparglji in sir" ... in potem so me zvlekli še na bojda najboljše mojitose v mestu ... in noč bi se najbr nadaljevala še zelo dolgo v jutro, če ne bi prisotna in neprisebna teila, da bo zaspala stoje, sede ali v katerem koli drugem geometričnem poloaju.
Zjutraj pa Madrid, grande Madrid! O, que te quiero Madrid! But first: slovo od Nine. Na srečo ne za dolgo ...
Prišla sem točno po uri, 9.54, in prvi zadatak je bil poiskati omarice za prtljago. S pomanjkljivimi napisi in praktično neobstoječim znanjem angleščine je bil to kar podvig, ki sem ga uspešno rešila v cca 20 minutah - postaja je pri vsej neumnosti še huronsko velika! (Ja, to je tista, na kateri so bili teroristični napadi, torej Atocha Renfe ... ) Ko sem svojo imovino zaklenila v medium omarico za tri evre, sem se skidala na metro do - ja kam le - Sola! Imela sem še nekaj malega časa za srečanje s tem prekrasnim velemestom, preden se pogumno podam v slovensko deevno dobo in vsaj 15 stopinj manj (kot slišim).
Ob 11h sem torej sedela v skoraj popolni osami s pollitrskim tinto de veranom in dvema montaditosoma v Cerveceria 100 montaditos. When in Madrid ... V prijetni senčki pri kakšnih +30 stopinjah sem naštudirala vso metrojevsko kombinatoriko, kako se pricjaziti do terminala 2 madridskega letališča Barajas, potem pa sem se e morala skidati spet nazaj do Atoche, oprtati nahrbtnik na rame in na kvačkanje pod zemljo: z linijo 1 do Tribunal, potem z 10ko do Nuevos Ministerios, pa z osemko končno do terminala 2 ...
Adrio so seveda dali spet nekam v tri PM, ampak hvala bogu je bil zraven super kafič, tako da sem si privoščila še zadnji cafe cortado con hielo (ha! just like a native). Potem pa pač standard. Ko smo leteli e nad Slovenijo in nad Ljubljano (začuda sem imela super pozicijo na skorajda praznem letalu!?), se mi je moje mesto zazdelo tako neverjetno ... majhno. Saj Ljubljane nikjer nič ni. Še dobro se ne začne, pa se e konča. A še dobro, da tako zgleda samo iz zraka. S človeške perspektive je polna spominov, med katerimi so tudi tisti z Nino. In ti se nadaljujejo; samo lokacija je druga.
Tako se grande Espana part dos končuje. Bilo je fenomenalno in nespodobno bi bilo, če tega ne bi čim prej ponovili.

---

Photos

Dilemma dilemma
Is it Friday today? Should we eat meat or not?

Paella!
Hands down, the man can cook!

Another night ...
... another tinto de verano ...

Back to basics
Business in the front, party in the back - farewell montaditos in Madrid

Aeropuerte
Madrid Barajas

Comments

[polona]

ej, zakon slike & zakon zapisi! next time i'm coming with you!!!! tak da znaš