Special guests arrive


Advertisement
Poland's flag
Europe » Poland » Lesser Poland » Kraków
September 16th 2008
Published: September 22nd 2008
Edit Blog Post

Obwarzanki, anyone?Obwarzanki, anyone?Obwarzanki, anyone?

Tasty de-lite z ulice
Po petih letih zajebantnskih variacij na temo Poljske sem se končno znašla v tej 40-milijonski dravi Srednje Evrope - kot gostja poljskega veleposlaništva. Banzai!
3, 4, 5, 6 (zjutraj) in gremo. Z Mankico sva ujagali Markun kombi prevoz do Brnika in preiveli, kar niti ni tako neumestno, ker smo se - kje drugje - pri Dnevniku skorajda zabili. Nekdo je pač s pasu za zavijanje desno odbrzel kar naravnost. Mi pa tudi. Pa se bojimo letal ...
Na Brniku smo se spoznali s preostalimi: Mimi, Silverka in Irena. In smo šle Krakovu naproti, najprej s postankom na Dunaju. Neverjetno, ampak na tamkajšnjem letališču, na katerem še nisem bila, sem dobila premnogo asociacij na nairobijsko letališče. Mankica tudi, tako da ne bo nič z obtoevanjem moje bujne domišljije.
Po kakšni uri in pol zamude smo le odrinili na sever in prispeli na "prijetnih" 8 stopinj. In de. In hvala bogu tudi našela voznika Piotra (kaj pa drugega), ki nas je z napisom SLOVENIA (I love this!) čakal na letališču. Ena enska me je prehitela in mu naloila, da je ona tudi iz Slovenije, ampak tip je pač čakal pet novinark. Tough luck, I must say.
S srebrnim mercedes (!) kombijem nas je
PraznovanjePraznovanjePraznovanje

Krakov je bil poln nekih pomembnih letnic
šofer zategnil do hotela, ki se je ponašal z imenom Hotel Polski - Pod białm orłem. Lokacija ne bi mogla biti bolj imenitna! Bili smo točno v centru, v starem mestnem jedru, ki je okoli in okoli obdano s parkom, tako kot je recimo Ljubljana oz. grajski grič obkroen z (nenaravno speljano) Ljubljanico. Z Mankico sva se e zmenili, da bova skupaj v sobi, ker pač, itak, da ne bo imela vsaka svoje sobe, ampak potem so nas lepo postavili na realna tla, ko so vsaki dodelili svoj ključ. Uh? Uh! Skoraj me je odneslo ven iz sobe od silnega vzhičenja, ko sem jo odprla! Kakšen razkoš! In dvojna postelja samo zame? In povsem moderna kopalnica? I love Poland!
Po kratki t.i. osveitvi smo se e dobile z našo vodičko Magdo, ki nas je - boca - čakala v lobbyju vse od napovedanega prihoda, ki je bil pač kakšni dve uri prej. Jebiga, blame it on LOT. Ker je bila ura e čez eno, smo se najprej podali na kosilo v eno madarsko restavracijo, kjer se je začel debatni kroek.
Magda je vodička e šest let in trenutno dela magisterij iz zgodovine 19. stoletja. O Krakovu in Poljski ve seveda
DezDezDez

Takle mamo na ulici z nas¡o vodicko Magdo. Foto: Mankica
ogromno. Zvedeli smo vse in še več. V Krakovu je druga najstarejša univerza v tem delu Evrope, prehitela jih je Praga, luzerji na tretjem mestu pa so Dunajčani. Leta 1364 jo je ustanovil one and only kralj Jagiello (POLONCA!!!!!!!!!!!!!!!!!). Je tudi najstarejša na Poljskem, zato je tudi najbolj znana in se Krakovčani s tem zelo radi pohvalijo - da ne omenjamo, da je tam nekaj časa študiral celo Nikolaj Kopernik (za katerega, če smo iskreni, sploh nisem vedela, da je Poljak). In pa seveda pape Janez Pavel II.! Ampak do tega dueta še pridemo.
Ugotovili smo, da se tako pri nas kot pri njih študij začenja oktobra. "A res? Sem mislila, da smo edini!" je bila presenečena Magda. Sicer pa je v mestu okoli 800 tisoč ljudi, za našega šoferja je bilo to tretje mesto po velikosti v dravi (po Varšavi in Łodzu), kar pa je Magda demantirala: "Ne ne, sem slišala, da smo prehiteli Łodz."
Turisti, čedalje več jih je, so iz vsepovsod. Slovenci se tja mnoično zgrinjajo za silvestrovo, ponavadi jih pride okoli 150 s pošiljkami party avtobusov. Sicer pa prevladujejo Nemci, Italijani (ne a res?), Francozi in Rusi, za katere pa se letos ne ve, ali bodo
DezDezDez

Zavetje na glavnem trgu
tako mnoični kot ponavadi - medosebni odnosi so trenutno rahlo napeti. Potem pa so tu seveda še Američani, ki pa se zaradi padca dolarja tudi zadrujejo bolj doma. In kam hodijo Poljaki na dopust? Uganili ste - na Hrvaško ... no, pa tudi v Bolgarijo, celo Egipt in, jasno, Baltsko morje. Do Zakopanov imajo pa sto kilometrov.
Kako se je Krakov spremenil v zadnjih 20 letih? "Zelo," oznani Magda, "postal je lepši, bolj multikulturen," pripoveduje, medtem ko za zvočno podlago igra madarska pop muzika. Mehiška restavracija je v isti ulici kot naša gostilna.
Preteklosti (in prekletosti) zgodnjega 20. stoletja se seveda ne da izbrisati. Magdo spomnim na polfinalno fuzbal tekmo letošnjega evropskega prvenstva med Poljaki in Nemci, ki so jo dobili slednji. Še vedno je bilo čutiti, da rezultat ni bil pravičen. "Ljudje so jokali, ko so izgubili," doda Magda. Logično. Med letoma 1941 in 43 je bilo zraven Krakova geto, v katerega so stlačili 50 tisoč ljudi, zgodile so se tri deportacije. "Seveda je bila 2. sv. vojna grozna za ves svet, a za nas je bilo še posebej dramatično. Po vojni se je ozemlje razdelilo tudi med Ruse. Ti so leta 1940 pobili 22 tisoč častnikov. V času
Rudnik!Rudnik!Rudnik!

Ce je kdo kdaj razmis¡ljal: porocna dvorana izkljucno iz soli!
komunizma je veljalo, da so to storili Nemci, čeprav smo vsi vedeli, da ni bilo res. Zdaj se o tem govori, in to je pomembno, saj le tako zgodovina ostaja iva," meni Magda. Omeni še, da so Nemci ob svojem vkorakanju v mesto aretirali in odpeljali 183 profesorjev. Vrnilo se jih je 34.
Mimo idov ne gre. V četrti Kazimierz jih je pred vojno ivelo 250 tisoč; danes judovska skupnost šteje nekje 150 članov. "Nekoč je delovalo devet sinagog, danes je ohranjenih sedem. Samo ena še vedno deluje, Remuh, ki je iz 16. stoletja," pojasni Magda.
Sprašujem se, ali turisti Krakov vidijo le kot zibelko grozodejstev te vojne. Bojda ne. "Ko jih peljem po mestu, seveda govorimo tudi o vojni. A jih zanima tudi socializem, sploh Američane. Nekoč sem imela skupino Švicarjev, ki so eleli videti socialistično prvinskost - kako ljudje ivijo, kako hodijo na delo ipd. V predelu Krakova po imenu Nowa Huta - vrhunec socalistične gradnje - so jim vodičke pripravile pravcati šov, kao, in sedaj vidimo, kako gredo na delo, in sedaj, kako sedajo v svoje avtomobile ... " se je zabavala Magda. Poleg vojne in socializma je glavno turistično vprašanje tudi, ali je bil Krakov med
Rudnik!Rudnik!Rudnik!

Nasa vodicka Patrycja, legenda
vojno uničen. Odgovor je ne.
ivljenje danes je torej mono videti na ulici, ivljenje nekoč pa na oltarju v Marijini baziliki, kamor smo se odpravili po (kot se je kasneje izkazalo, šele po prvem) obilnem obroku. Tudi to je vir ponosa Poljske. "Za nas je ta oltar pravi biser, ker je največji ohranjeni oltar iz 15. stoletja v gotskem stilu," je vznesena Magda. Fascinirana sem, kako je vsako stvar mono uvrstiti na prvo mesto v točno določeni kategoriji.
Zraven je turn, iz katerega zvoni vsako polno uro, nato pa zatrobentajo - štirikrat, kolikor je vogalov - nedokončano melodijo. Ali so leni? "Ne ne. Ko so nas Tartari napadli v 14. stoletju, se je en vojak povzpel na obzidje in zatrobental melodijo svarila. al ga je en tartarski vojak ustrelil, preden je dokončal," o ozadju legende pove Magda. Stolp je zdaj obvezen pitstop za turiste, ki se par minut pred polno uro naberejo pod stolpom in stegujejo vratove v višave. Po končani trobilni seansi muzičar plebsu spodaj pomaha in nekateri se vzhičeno odzovejo, češ da je bil pozdrav namenjen prav njim.
Odpadel nam je miting na turističnem biroju, ker je tip zbolel, ampak se nismo preveč sekirale! Še bolje, prav za prav! Popoldne pa smo se e odpravile - seveda spet z merđotom, ampak z drugim šoferjem, ki je po izrazu na frisu in načinu govorjenja tako prokleto spominjal na Polaka, da sem skoraj prešla na oxfordski vzorec obnašanja!!! - v rudnik soli Wieliczka. OK, sem si rekla, how interesting can it be? In hvala bogu se je Iva enkrat motila, kajti obisk tega naravnega (no, zdaj e dokaj predelanega) čudea je a must-see!
Dodelili so nam vodičko Patrycijo - mimogrede, vsa vodstva so bila individualna in posebej za nas - in odskakljali smo po lesenih štengah 58 (se mi zdi) nivojev nie. Šala mala! Za dvig na površje lift potrebuje 40 sekund. Potem se je začel pravi Disneyland. Sol je različnih barv, večinoma temno siva, kot da bi bila močno izpostavljena smogu, a je pač samo "nečista", polna drugih primesi. Potem se pojavlja tudi v varikinsko belih kristalčkih, je pa vsa uitna. Vsega skupaj smo pristali na 135 metrih pod zemljo, videli svašta enih slanih čudes, soban, skulptur (jp, tudi Kopernik in Pape), celo poročna dvorana je not ... enostavno noro. Ampak najbolj nora je bila Patrycja - mater, tako sarkastično zabavne vodičke pa še ne! Imela je kar nekaj izjav stoletja, začenši z: "No, punce, kar poliite malo soli, ne se bat! Vam bom kasneje pokazala mesto, kje je sol lizal Brad Pitt." In (dez)informacije, kot je ta, da lahko obiskovalec odnese "le" pet kil soli. "Otherwise we're gonna lick our way to China," nas je podučila. "Oh, and by the way, tell your friends that tequila is not included in the price. We do have limes, however." Don't you just love this?!
Porinila nas je, da gremo naprej. "Da ne bomo skupaj s Francozi. Nočem, da ste s tujci, ampak samo z mano," je bilo njeno pojasnilo. Skoraj smo crknili od prijaznosti. "Ja, taki smo Poljaki, včasih e kar malo preveč prijazni!" se je nasmejala naša blondinka.
Vodiči ne delajo na polno, ampak jih pokličejo, ko jih potrebujejo. Uradno je to večer prej, dejansko pa se lahko zgodi tudi, da se mora Patrycja v 15 minutah preoblečena znajti pred skupino turistov. "A ni panike, ker itak vsi ivimo tod blizu," pojasni, medtem ko njen glas odmeva po eni od številnih solnih dvoran. "Primerno je za mamice: prideš za nekaj ur, pa greš spet domov k otroku," o praktičnosti svoje slube pove Patrycja. Začela je kot iskalka dvomesečnega poletnega dela. To je bilo pred 13 leti.
Tri ure, kolikor so nam dodelili za ogled, so se sprva zdele absolutno pretirane. Minile pa so, kot bi mignil. Vmes so se nam lepo posušile hlačnice, zaznamovane od neobičajnega jesenskega deja. "Za nami je več kot 500 stopnic, pokurili smo 500 kalorij," nas 90 metrov pod zemljo obvesti vodička. Stopnice, lestenci, skulpture - vse je iz freaking solit! Na ogled pa je, bizarno, samo en odstotek rudnika. Koliko, hudiča, ga je še naokoli nedostopnega turističnemu očesu?! Počasi se mi je začelo dozdevati, da sem zelo blizu dojemanja veličine vesolja.
V rudnik so vlačili tudi konje, ki so poganjali nekakšne kolovrate za spravljanje soli na površje. Za razliko od ljudi ti nikoli več niso videli belega dne.
Rudnik je, jasno, leta 1971 obiskal tudi the Pape, ko je bil še škof v Krakovu.
"Krakov je bil zgrajen na soli, rečemo včasih. Brez Wieliczke ne bi bilo Krakova," je prepričana Patrycja. Ne skrbi je, da to ni najstarejši rudnik soli, ki je v Halstadtu. "Je pa najlepši," dogmatično doda.
Pogoji za delo rudarjev so bili idealni. ZAradi metana je prepovedano kaditi, zrak je sve, gibaš se, sol te konzervira ... Ni čudno, da je v rudniku tudi zdravilišče za obolele za boleznimi dihal. "Astmatiki, največ 70, pridejo za 17 dni in v rudniku preivijo 7 ur na dan. Večinoma je za bolnike terapija brezplačna," o socialni noti pove vodička. Preden se premaknemo v naslednjo dvorano, vsi instinktivno globoko vdihnemo.
Še nekaj cenovnih podatkov. Najem poročne dvorane stane 2000 zlotov (en evro je cca 3,2 zlota), na leto jih imajo cca 25. Vse naokoli so izklesani motivi iz sv. pisma. Dekoracije so bojda delali 76 let. Potem je tu še kongresna dvorana, v katero se da nagnesti 600 folka, v njej pa prirejajo tudi mini fuzbal in hokej turnirje.
Tudi tu me zanima, kdo so turisti. Menda zdaj mnoično prihajajo najstiniki Norveani in Švedi s t.i. belimi busi. S takimi busi so po vojni matične drave iskale svoje dravljane, ki so pobegnili na druge konce Evrope, in sedaj se mladci v rudnik vračajo s kom od teh lost&found Skandinavcev, ki so preiveli vojno. In tudi tu je Američanov manj - baje je turistični upad za kakšni 30 odstotkov, pove Patrycja.
Ima svega i svašta. V dvorani Weimar, ki je edina nastala z eksplozijo, je nekoč eden od obiskovalcev (Poljak) zaprosil svojo izvoljenko. Štos je bil, da milostljiva sploh ni hotela v rudnik, ker je kot domačinka bila e x-krat, reve pa je večer prej vse vratarje in vodiče nahecal, da so mu spravili roe in šampanjec in ostale kičarije, potrebne za ovekovečenje zaroke.
Nekoč je v eni od dvoran obratoval tudi mini trajektič, a se je zgodila huda nesreča: prevrnil se je in sedem ljudi je umrlo. Niso utonili, ampak so se zadušili: pozaugalo jih je pod trajekt, zaradi koncentracije soli v vodi niso mogli splavati ven, saj jih je potiskalo navzgor.
To še ni vse. V eni dvorani 125 metrov po zemljo, ki zdaj meri 36 metrov, če ne bi Naciji leta 1944 zasuli dna, ker so hoteli narediti neko skrivno tovarno, pa bi bila še 17 metrov globja, so opravili tudi prvi bungee skok in polet z balonom! Ti Poljaki so pa res od hudiča.
Končna postaja je seveda gift shop, ki pa ni ravno za zgled Američanom, ki so definitivno nesporni zmagovalci v tej kategoriji. PRodajajo tudi slani nakit, ki, če si res zavzet, lahko ob lizanju izgine, ni pa ga pametno izpostavljati deju ali vlagi. Okrasje za posebne prilonosti, torej.
In potem spet nazaj z našim osebnim šoferjem do najbolj fancy hotela ever sploh. Četudi je scalo, pihalo in bilo izjemno zimsko, dan ne bi mogel biti bolj fantastičen.

Advertisement



Tot: 0.351s; Tpl: 0.018s; cc: 18; qc: 84; dbt: 0.1156s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1; ; mem: 1.3mb