Advertisement
Published: February 9th 2007
Edit Blog Post
Saigon aka Ho Chi Minh City
Pogled s sedmega nadstropja na tole osemmilijonsko mestece No, pa sva v mestecu strica Ho-ja. Do sem je bila pot kar zabavana. Iz Phnom Penha smo odrinili okoli osme ure zjutraj in nekaj pred dvanajsto smo bili na meji. S Kmeri ni bilo nobenih problemov, spet pa so ta pokvarjeno potegnili ob vstopu Vietnamci. Ko so nama vpisovali vizo, so kar tako zahtevali en dolar. Prosim? Malo sem zabulila in odlocno rekla, da vizo ze imam in da nimam kaj placevati ekstra, pa je model samo pomahal z roko in rekel Go, go. Enako je bilo z Maso, le da je njej carinik malo bolj tezil. Ampak na koncu sva vsaka prihranili svoj dolar. Po naslednjih dveh kontrolah je bilo spet presenecenje, za kar neko potrdilo o zdravstvenem stanju ali kaj vem kaj sva morali placati 2000 dongov. Naj povem, da je menjava en dolar = 16.000 dongov, tako da 2000 je res drobiz. Ampak scena pri tem je bila, da Masi usluzbenka kao ni imela za vrniti dovolj dongov, pa se mene je skoraj hotela prikrajsati za 2000 dongov. Res se ti zdi blesavo, da se tako nategujes za tak drobiz. OK, mogce res dobis za 2000 dongov ze eno zupco ali pa porcijo ananasa, ampak gre za princip, da te kar nekaj za brez veze nategujejo vsepovsod. To mi gre res posteno na zivce in priznam, da so mi stopili na zulj.
Ampak OK, potem sva le prisli cez mejo, se vsedli na drug bus in okoli pol cetrte ure smo bili v ex-Saigonu. Pripeljali smo se tocno v center oz. t.i. backpackersko cetrt, tako da z iskanjem hostla (ja, ubodli sva celo hostel, ne guest house!) nisva imeli tezav. Vzeli sva enega za $3 na osebo na noc, je res super, tudi razgled je lep, saj je lociran v sedmem nadstropju! Sva rekli, da malo rekreacije vsak dan ne skodi. REceptorka se je kar takoj zaljubila v Maso in smo kar lepo poklepetali. 😊
Potem sva sli malo na informativni sprehod. Zacela sem z iskanjem letalske karte Saigon - Hanoi in bila na pragu agonije. Fora je v tem, da je 18. novo leto in je cel naslednji teden razprodan, kar se tice kart. Sprasevala sem kar v nekaj turisticnih birojih in vsi so mi govorili, da je vse zasedeno, tudi iz bliznjih krajev se ne da priti v Hanoi. Sranje. Ze sem bila na tem, da si kasneje kupim open date bus ticket, s katero se do Hanoija pripeljes v treh dneh (jap, Vietnam je razpotegnjen za znoret), ko sva se potem ustavili v se eni poslovalnici in koncno se mi je nasmehnila sreca: dobila sem karto! In to v business classu za $150! To bo dogodivscina, se nikoli nisem letea v businessu, sploh pa ne za tako majhen denar. Obicajna cena karte je okoli $100, tako da razlika ni ogromna. Ampak glede na obup sem bila pripravljena placati kar koli. Izteklo se je torej super in 16. zvecer letim v Hanoi. Kar pomeni, da ima dva cela dneva na voljo za raziskovanje tega mesta, ker 19. ze letim v BKK.
Sli sva na pho oz. to njihovo slavno govejo zupco z nudlni, potem pa se malo naokoli. Sedaj je ura 7 in se nekaj in sva kar zmatrani, tako da si od dneva ne obetava prav veliko vec.
Saigon je enostavno nor. Ce sva mislili, da je BKK kaoticen in zabasan s prometom, je tole se 3x huje. Milijoni in milijoni skuterjev se vsuvajo z vseh strani, vsi trobijo, plocniki so prakticno neprehodni ... ma, noro! Bova videli, kako bo jutri.
Advertisement
Tot: 0.359s; Tpl: 0.012s; cc: 14; qc: 84; dbt: 0.133s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.2mb