Hello Pacific!

---

Najprej zajtrk. Penny je skocila dol po sojino mleko, dan bing in tiste kitajske buhteljne (z zelenjavo, ker sem ji pojasnila, da za zajtrk pa res ne zelim se mesa). Ti so bili prvic polnozrnati, in tudi Penny je poudarila, da je to posebnost enega od stantov tukaj, da pac prodaja bolj take zdrave buhteljne. Super, pa sem ze mislila, da ne obstajajo.
In potem spet hop na skuter, odkivat mesto podnevi. Kaohsiong je sel v zadnjem desetletju skozi renesanso, dozivel je totalen facelift, predvsem zaradi vizije prejsnjega zupana (prosim brez vzporednic). Ta je povsem spedenal mesto: reko je ocistil nesnage, zgradil ceznjo razne mosticke, spedenal parkce, sprehajalne promenade, kolesarske steze (!), vzpostavil ucinkovit MRT (kaj pravite na kaj takega v LJ?), organiziral vse za World Games 2009, odprl je pristanisce za turizem ...
Sli sva najprej v British Consulate v Dagou, ki sedi na vrhu klifa. Da, tudi tu so bili Britanci, zdaj pa ostanke kolonialne dobre preplavljajo horde kitajskih turistov. To so zopet izkoristili privrzenci gibanja Falung Dafa, ki so s transparenti, megafoni in jogiji obiskovalce opozarjali na krsenje clovekovih pravic in nasilje nad njimi na Kitajskem. To je pac informacijski kanal, ki ga Kitajska ne more prepovedati oz. omejiti kot Google ali Youtube.
Splezali sva se na sosednji hrib, da bi si ogledali en budisticni tempelj, a je bil zaprt. Zapeljali sva se tudi na Pier 2, kjer je kao Art Center, a je bil tudi ta zaradi ponedeljka zaprt. Zgleda pa kot neka Metelkova in tam imajo celo muzej delavstva (a niso oni demokrati?).
Potem je bil ze cas, da spet spokam svoje kufre oz. nahrbtnik in grem pocasi proti zelezniski postaji. Za kosilo me je Penny vmes peljala po baje best bento in town. Moj prvi bento!!! Ocitno je res popularen, saj je v vrsti stalo ogromno ljudi. Kot glavni del sem vzela ribo (ceprav so baje najbolj znani po svinjskih zrezkih - bom preskocila), zraven pa so mi poleg riza v skatlo nasopali se tri priloge po moji izbiri. Super!
Castila je Penny in sploh nisem mogla tega prepreciti, ker ti Tajvanci tega ne pustijo ne verbalno ne fizicno. Prav, kaj morem, baje je to kultura. Tako mi je tudi po poti kupila se en milk tea, ker je absolutno vztrajala, da sem njena gostja in da ne bom nic placevala. Ah, super so ti ljudje, res.
Tako sem se poslovila od nje, jo objela v slovo in zdirjala na vlak za Hualien. Odstela sem 707 dolarjev in se butnila v prvi kupe. Ti vlaki so res super: blazno so prostorni, vsake toliko casa se mimo sprehodi gospa z vrecko za smeti, pa potem tip, ki prodaja prigrizke, pijaco in spominke. In ce imas v roki milk tea, Murakamija in bento ter skozi okno cudovit razgled na izginjajogu zahodno-juzni del Tajvana, potem ze vse skupaj meji na kic.
Izpustila bom torej jug, kjer je nacionalni park Kenting, a tam so vecinoma samo plaze ter placi za snorklanje in potapljanja, za kar pa trenutno zal nimam denarja. Nic hudega, vzhod me klice.
Moj sosed je kaj kmalu zacel tolmaciti v polomljeni anglescini, kaj vidim skozi okno. Ribogojnice, ostanke poplave ... Nekako sem dojela, da mu je ime Henry, da je doma iz Kaohsiunga, da dela kot policaj v Tajpeju in da gre na obisk k prijateljici Celii, prav tako policajki, v Hualien. Nese ji svoje zverce, da jih bo cuvala. Ker nisem imela pojma, o kaksnih zvercah govori, mi jih je zacel kazati na svojem (htc) mobilcu. Ce sem prav dojela, je slo za mladice nekih zverinic med rakunom, dihurjem, macko in kuno. Nimam pojma, kaj za ene zivali sem gledala, ampak dokler so v kufru zraven mene spale, je bilo vse OK.
Vrstili so se tuneli en za drugim, saj smo dobesedno presekali otok, in znasli smo se na drugi strani, s pogledom na Pacifik. Oh, ponovno pozdravljen! Nekje na drugi strani je Vancouver ... A Henry mi je pojasnil, da voda ni kar tako, da je precej nevarna. Ni bilo treba razmisljati prevec, da ima prav, ko sem videla razpenjeno morje, ki lize crni pesek in buta ob obalo.
Kmalu smo zamenjali sceno in se znasli v kotlini, obdani z rizevimi polji in mogocnimi gorami na obeh straneh. Uau. Enostavno noro. Prispodobe so mi kar letele iz rokava: kot da bi precili zeleno morje, kot da so rizeve terase razporejene kot kartoteke v zdravniskem predalniku, kot da bi levi in desni razgled tekmovala med seboj, kateri bo lepsi ... Ah, romantika!
Na postaji Chishang je Henry zdirjal ven in kupil svoj bento. BAje je riz tu se posebej dober, kar vedo tudi prodajalke, zato so ze na peronu prodajale ta bento. Tega do sedaj tu se nisem videla, to je bolj domena Indokine.
Vmes je Henry poklical Celio in mi jo kar dal na telefon. Zmenili smo se, da se kao dobimo na psotaji, da se spoznamo. Ona je govorila precej bolje anglesko kot on, zato je bila kot nek interpret. Ljubimtake situacije, ki se ti se toliko bolj lahko zgodijo, ce potujes sam in z javnimi prevoznimi sredstvi.
Zal sem izstopila dve postaji pred Hualienom, Henry pa je ostal se eno gor, tako da se s Celio nismo srecali. Nic hudega, me je pa zato klicala! In povabila na night market v Hualien, a sem bila zmenjena s Silvio, da me pobere na postaji. Res me je in takoj sva sli na vecerjo v stant takoj zraven postaje, na baje zelo tajvansko jed, neko juhico z wontoncki, ki se imenuje baje bien zu tan mien. Silvia mi je vmes pojasnila, da je iz Tajpeja, ampak da studira tu magisterij iz klinicne psihologije. Tu je namrec univerza, pa ceprav je kraj kar rahlo bogu za hrbtom. Ampak ko sva se vozili z njenim skuterjem do njenega doma v studentskem domu, sem po glavni ulici res videla same mlade.
Sli sva tako do njenega stanovanja in pregledali vse urnike za jutri, ko se bom odpravila v mnogo opevani nacionalni park Taroko. To je kao top destinacija na vzhodni obali, cesar me je malo strah, da ne bo ponovno preplavljeno s turisti. A bomo videli.
Silvia mi je tudi pojasnila, da so aboriginske zadeve precej skomercializirane, tako da me je dokoncno minilo, da rinem gor v hribe in iscem njihovo "avtenticnost". Spomnilo me je na Bali, kjer je polno raznoraznih sovov z njihovimi "tradicionalnimi" plesi in nastopi, ampak nisem videla nobenega, nacrtno, ker me to nekako ... ne vem, ne preprica. Jebiga. The real deal ali pa nic.
Jutri torej Taroko - drzim pesti, da ne scije! Oblaki so na tej strani otoka precej grozeci. Ampak je pa Pacifik za vogalom ...

---