Advertisement
Published: January 21st 2009
Edit Blog Post
Ob sedmih sva se ze skidala iz guesthousa, ker sva hotela cim prej na jug. Peske sva jo mahnila do marketa, kjer je lokalna bus postaja (kaksen kilometer hoda), in od tam vzela lokalni minibus do juzne avtobusne postaje (ki je sicer na severu mesta) za 2000 kipov. Vmes sva se basala z bagetami (tudi 2k kip), jasno.
Vsedla sva se na bus za Savanakhet, ki se ustavi tudi v Tha Khaeku, kamor sva zelela. Cena je bila dokaj ugodna, 50k kipov, slo pa je kao za local bus, vendar je bil res spodoben, lahko bi bil za moje pojme tudi VIP. Bila sva edina belca.
Vzela sem se en ananas z ulice in - gremo! A ne za dolgo; ze za vogalom se je za nami zakadilo kaksnih 20 hitropoteznih entuziastov. Mislila sem, da so to novi sopotniki, toda ne: vsi razposajeni so nas napadli s cigumiji (res so nam jih kar posadili v narocje), kjigami, bagetami, pijacami, pecenim mesom ... Zanimivo.
Zanimiv je tudi sistem preverjanja vstopnic. Ponavadi jih preverijo takoj na zacetku pa potem kaj kmalu spet, vcasih se kdaj vmes, in vsakic je drug sprevodnik. Na danasnji voznji so naju tako v prvi uri preverili trikrat (trije
razlicni tipi), s tem da smo vmes vsaj pol ure stali.
On the road again ... Zavese so zastirale sonce z vzhoda, glasnost muzike v decibelih je bila visja od hitrost voznje v kmh (z obcasnimi tehnicnimi tezavami, ki so glasnost povisale do te mere, da bi bila ponosna Ambasada Gavioli), potujoce prodajalne na dveh nogah, ki smo jih spotoma obcasno pobrali za nekaj km, so zrak polnile z vonjem po pecenih mesnih specialitetah, guavi, sticky riceu v bambusovih palicicah ... Ah, Azija - kraj, kjer hrana pride k tebi. Nisem si mogla kaj, da ne bi enkat podlegla in nabavila kuhano koruzo za (zdilanih) 3k kipov.
Vmes sem koncala tudi knjigo Norwegian wood pisatelja Harukija Murakamija, ki mi jo je posodil Andrej. Priporocam.
Na cilj smo prispeli ob 3h, torej po 6 urah zovnje. V LP-ju je najbolj obetal guesthouse Travel Lodge, zato sva se s songthaewom za 10k zapeljala tja - tudi v tem mestu je bus postaja za meni nerazumljive pojme nekaj km izven mesta. Ceprav ni ravo ob reki, opis ni razocaral! Super atmosfera, res lepe sobe, ugodna cena - twin soba s shared bathrooms za 50k. Vzamemo!
Najprej sva naredila zehto, ker je sonce tako lepo oblivalo verando - soba je v 1. nadstropju. Potem sva na taisti verandi uzivala v vroci cokoladi, darilu Avstralcev, in lepo chillaxala, kot se spodobi. Salci z vroco vodo sem si izborila na recepciji, kjer so vsi kot zalimani gledali neko telenovelo.
Potem pa v mesto! Ze takoj pred GH sva se zabila v prodajalce lubenic, ki so imeli kaksnih 500 ton tega mojega dalec najljubsega sadeza. Seveda sva vzela eno, celo, za 10k kip, kar se nama je ze v startu zdelo tako ugodno, da se sploh nisva dilala.
Kar pomeni, da sva nekajkilski posladek trogala vse do Mekonga. Kar je kaksen kilometer in pol.
Tam pa totalna idila (vem, da sem to besedo na tem potovanju ze povsem zlorabila, ampak vsakic mislim resno): sonce je ravno zahajalo za Tajsko, na tej strani reke pa so seveda zasajene gostilnice in ostali ulicni kulinaricni azili. Najprej je bil na vrsti fotoshooting, potem pa masakriranje lubenice. Ob Mekongu. Ob soncnem zahodu. Resno: kaj bi si clovek sploh se lahko zelel? Spet sem se spomnila, kako je pred dvema letoma tocno takole zareca krogla zahajala v Phnom Penhu, in bilo je ... fenomenalno. Tudi danes.
Se malo sva fotkala in se butnila nekam na vecerjo (jasno, pol ure po sadju, kot po Montignacu!), izbrala sva fried rice, ki je bil kar drag (15k), ampak take so pac cene - je pa zato sedenje ob Mekongu neprecenljivo.
Jutri dalje v Pakse!
Advertisement
Tot: 0.472s; Tpl: 0.011s; cc: 20; qc: 80; dbt: 0.1622s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 2;
; mem: 1.2mb