Templji

---

Srecno novo leto!!!

Tokrat se oglasava ze z druge strani indije, namesto arabskega je indijski ocean. V varkali se nisva opekla in sva se po parih dneh odpravila proti svetem mestu Madurai. Za voznjo sva si izbrala najslabso spalno klaso - no v bistvu nisva imela izbire pa se to sva morala dodatno placat za takoimenovane "taktal" karte, ki jih sprostijo 5 dni pred odhodom vlaka. Te kupijo vecinoma nategnjeni turisti. Za primer lahko poveva da je najin naslednji vlak imel 50+ ljudi na cakalni listi, za taktal pa je bilo se 140 prostih mest - cena "dodatka" pa je bila visja kot karta sama heh. Vseskupaj je vseeno precej poceni, za 12 ur voznje tako pride okoli 2 eur in se taktal 150r (1eur = 66rupij) ce je res treba. Sam vlak ni tako zanic kot se slisi (za indijo) ce te le ne presedajo cel cas, naju so le enkrat, kljub rezerviranima leziscema. Spala sva kar dobro le vsake toliko casa te prebudijo kaki kriki "caaaaj caaaaj" kjer bi najraje vstal in vrgel prodajalca skozi okno, ce ta nebi imel zeleznih resetk. Ah.. imela sva tudi nore sosede turistke, eno z cisto majckenim otrokom, ki se ji je ze takoj videlo da ne ve vec kam spada, revca, otrok pa je mirno jedel iz tal itd.. Nore so bile predvsem zato ker smo sicer vsi zaspali za pravocasen izhod iz vlaka pa so nato kar sredi nicesar sle dol z vlaka --- midva pa veselo za njimi..... nisva vedla da ne vejo 😊. No, midva sva po nekaj korakanja proti cesti nasla rikso in ze sva bila v mestu, njih pa nisva vec videla. Vlak se je sicer le umaknil nekemu drugemu in bi sel nazaj na postajo ampak je bilo tako na hitro, ko pa sva skocila dol pa je ze speljal nazaj proti glavni postaji.

Madurai je bil malo razocaranje, vse glavne dele templja ze eno leto packajo z barvo in je vse zakrito, je pa vseeno lepa slika 😉 Tudi hotel sva nasla res s tezavo, v bistvu edino se prosto sobo v bljizni okolici. Prazniki in razni festivali, ki so v juzni indiji ta cas, hitro napolnijo vse, tudi podrtije kot je bila najina. V bistvu ni kaj veliko zahodnih turistov, ogromno pa je indijskih. Prestela sva kakih 5 turistov v celem dnevu. Indijci vedno bolj potujejo, v lepe kraje predvsem mladoporocenci, v tempeljske pa romarji iz vseh koncev in krajev indije.

Obisk sva skrajsala na minimum in odsibala v Trichy, kjer se tudi nahajajo vecji tempeljski kompleksi. Ta je imel 6 kvadratnih obzidij, enega v drugem. Vsak vhod je skozi poseben kompleks "goupa", ki je za nas se najbolj zanimiv zaradi velikosti in stevilnih kipov ki ga okrasujejo. Vstop v templje je bosonog. Cevlje moras za 2 rupiji shranit v posebni luknji z policami, ker pa so templji sveti pa po filozofiji ostanes brez crepinj v podplatih, ki jih je dosti naokoli. Kmalu sva pogruntala da nekateri hodijo v stumfih in sva jih v naslednjih templjih posnemala, kjer sva se pac spomnila vzet stumfe s sabo... Sva pa ugotovila da je veliko lazje oprati umazane noge kot stumfe, pa se luknje se ne zacelijo al pa svetost ne velja za njih! 😉

Na dan najinega prihoda se je tam zacel 10 dnevni festival, katerega visek predstavlja vsakodnevno jutranje cascenje boga Visnu ki ga zbudijo v spremstvu slona in krave s cim vecjim ropotom seveda. Ocitno je bolj zaspane sorte ker indijci seveda vedno pretiravajo in udrihajo po bobnih in nekih cinelah kot da se mora slisati v nebo do njega.

Se vedno obstajajo tudi prevozi clovek-rikse na dvonozni kolesarski pogon, ki jih je sicer vedno manj. Sicer se ti smilijo in imas obcutek da jih izkoriscas ko svicajo v hrib, vendar tako vsaj nekaj zasluzijo pa se eko prevoz je. Navada je da ceno precej zbarantas potem pa placas malo vec. Tokrat pa sva se rikso morala pomagat porivat v hrib ker je bil revez presuh midva pa....

Naslednja destinacija je bil Pondicherry, nekoc baje lepo in simpaticno mesto, sedaj pa je center v razsulu, okolica pa dolgocasno gojisce francoskih turistov. To takoj povzroci visje cene in dolgocasno zahodno hrano. Dobila sva edino se prosto sobo v centru in se ta je imela nocno razvedrilo v obliki scurkija in obilice komarjev. To je preseglo meje in sva sibnila v Tiruvannamalai k Zdravkotu in Mojci, kjer se nahaja ena izmed najsvetejsih gora indije Arunachala. Tam smo preziveli super vecerjo s samopostreznim buffetom in prespali polnoc novega leta. Okoli gore vodi 'pot odresenja' ki naj bi jo moral prehodit bos in traja kake 4 ure. Namen sva sicer imela, pa... Prehodila pa sta jo Z in M, ki sta zlezla tudi na vrh nje. Na njej naj bi Vishnu manifestiral nek stolp svetlobe in tako vsako leto indijci zakurijo celoten vrh gore. Tega premazejo z maslom in parafinom, plamen pa se vidi desetine kilometrov naokoli. To pocnejo zato ker je model obljubil da bo vsako leto sam ponovno prikazal ta stolp svetlobe, pa je ocitno kake 2 tisoc let nazaj pozabil.. No, zaradi vsega tega putra je na vrhu precej spolzko in nevarno, tako da veste, ce bo kdo sel.

Najina naslednja destinacija pa je bila Evina obljubljena dezela, s prekrasno plazo itd... kako pa je dejansko izgledalo pa cez par dni 😊

lep pozdrav!

---

Photos

Obred
Eden izmed obredov zahteva stanje najprej na desni nato na levi nogi po pol ure, medtem si sezujes cevlje. Hec, pred vstopom v templje se je treba sezut in dat obuvalo cuvat.