Koncno v Maduraju

---

Tudi zjutraj sem sla na zeleznisko postajo, da si zazihram se preostale zelezniske karte. Z veliko zalostjo sem ugotovila, da iz Maduraja v Kanyakumari ni nekega pametnega vlaka (razen ob 2h zjutraj), zato sem ocitno spet obsojena na bus. Ampak tokrat res zadnjic. Ker iz Kanyakumarija do Trivandruma pa vozi vlak, in postala sem srecna lastnica se zadnje zelezniske karte idijskih zeleznic na tem potovanju.
Sla sem vzdolz MG Road, tokrat proti jugu. Kmalu sem naletela na prvi vecji tempelj (Ganapati), v katerem se je svasta dogajalo: folk je v stilu balkanskih fest razbijal kokose ob marmorni bazen in izvajal nadvse religiozno izgledajoce obrede. Nato sem se setala po starem delu mesta, imenovanem Fort, in prisla do glavne atrakcije, templja Shri Padmanabhaswamy, ki pa ga - prenavljajo. Tako prelepe fotografije magicne utrdbe ob umetnem ribniku krasi velikanska smaragdna plahta.
Ceprav nehindujcem vstop v tempelj ni dovoljen, sem se vseeno malo sprehodila naokoli. Pogovorila sem se z enim od vratarjev in pojasnil mi je, da se prav danes zacenja desetdnevni festival, v okviru katerega bodo vsak vecer ob 22. urei pred templjem izvajali tisti tradicionalni ples katakhali. Kar pomeni, da ga bom lahko ujela v sredo, ko bom spet tu. Super.
Kmalu so zaceli prihajati zahodnjaski turisti in zazdeli so se mi prav bedni. Se dobro niso priplezali do vrha stopnic, ze so naokoli skakali s fotoaparati, slikati ta in on detajl, ceprav na veliko pise, da je fotografiranje prepovedano (pa tudi dokaj neobzirno je do vernikov), obleceni pa so bili - zenske - precej neprimerno za moje pojme, v kratkih krilih in majicah s tenkimi naramnicami. Jako cudno, da gospe srednjih let ne vedo, kako se obleci v templju oz. tudi pred njim. Prav zasmilili so se mi, ko so se tako posvecali iskanju motivov za neke spomine, namesto da bi postali, se ozrli po ljudeh, opazovali njihova prizadevanja, dejanja, oblacila, obrede ... ze samo to bi bilo dovolj.
Bluzila sem dalje po pasji sopari po ulici Chalai bazar in se zgubljala med lustnimi ulicicami in stacuncami. Omislila sem si indijske oreske za 450g na kilo, nato pa pocasi odpesacila nazaj do zelezniske postaje, kjer sem se dobila s CS-erjem Krisom. Sla sva na kosilo v restavracijo na MG Road in totalno padla v debato.
Kris je zanimiv decko, saj ze od svojega 17 leta ne zivi doma, pac pa v Evropi. Najprej je bil leto dni na izmenjavi na Danskem v Aarhusu, potem pa je vpisal studij v Vroclavu. Zadnjih sest let ga ni bilo doma, tako da je zdaj, ko je tu od junija, precej v soku. Marsikaj se je namrec spremenilo, pove, tistega mosta cez MG Road prej sploh ni bilo, vse je bolj motorizirano, skomericalizirano ...
Pogovarjala sva se tudi o Indiji na splosno in hvala bogu, da sva se dobila, saj mi je potrdil moje razblinjene mite o Indiji. Tu steje samo denar, vsak bi rad uspel financno, vsak sanja Indian dream. Nic magicnega ni na Indiji, gre samo za zelo kompleksno drzavo, saj zdruzuje toliko nasprotij v eni politicni enoti, da jo je tezko razumeti. Se sami se ne razumejo med sabo, prav za prav se celo ne marajo (spor med severom in jugom). Vsi bi radi odsli od tu. Marsikaj je frustrirajoce, prevec je administracije in papirologije, nic se ne premakne. Oklepajo se tradicij izpred 50 let, britansko zapouscino, zato delajo vse po reglcih, kot so nekoc Britanci, ampak tudi Britanci niso vec to, kar so bili, tako da so Indijci popolnoma zmedeni v iskanju svoje identitete, menda so narod z najglobjo krizo na svetu, saj ne vedo, kaj bi radi. Po eni strani tradicijo, po drugi pa korak s casom. Spiritualnost je samo krinka, asrami so samo molznice denarja, saj so totalno skomercializirani; se malo, pa bodo zrasli Coca Cola ashrami, saj nacrti za Aircell (indijski Mobitel) ze so. Spiritualnost te lahko doleti tudi ob pitju caja na ulicnem stantu, se je smejal Kris. V Indiji tudi ni panike narediti scene, za razliko od drugih delov Azije, saj se tu nihce ne bo postavil za nikogar, prej se bodo vsi razbezali, kot pa stopili skupaj in se potegnili za nekoga. Vsak se drzi zase in skusa cuvati svojo zasebnost.
Tako je minilo precej casa, skoraj dve uri, potem pa sem sla na sever MG Road pogledat Canemara market - ki je bil totalno razocaranje. Samo nekaj stojnic tipa Vang Vieng v Laosu (prav na tisti plac sem se spomnila, kdo ve zakaj), ostalo pa nic. Ne vem, ali zaradi diwalija ali zaradi cesa drugega?
Pocasi sem zavila proti hotelu, se odjavila in jo mahnila na postajo. Spet sem srecala Angleza Stevena, ki sem mu z nasvetom, kje je booking office, pomagala ze zjutraj. Izkazalo se je, da ne bo ostal v Trivandrumu, ampak gre v Chenai, kar je pomenilo, da sva na istem vlaku, le v drugih peronih. Poiskala sem svoj S5, prebrala svoje ime na nalepljenem printu pred vrati in poiskala svoj sedez.
Izkazalo se je, da sem v ladies compartment, saj so me obkrozale same zenske. Bilo je lustno! Ena nuna, par deklet, ena zena ... Imenitno smo se pogovarjale in ponovno sem podozivljala svojo ljubezen do vlakov. V primerjavi z avtobusi - sploh indijskimi! - je to res poezija, je uzitek. Okolisko zelenje, ki hiti mimo tebe skozi okna, prodajalci, ki se derejo chai, kapi, biriyani, chapati, samosa, cold drink in se kaj, obilo placa za izlezavanje, nic tresenja, kul folk ... Kaj sploh se hocem?
Do Maduraia sem se vozila dobrih sedem ur. Ze vmes je pokalo sto na uro, saj je jutri diwali. Ob pol polnoci sem se tako dobila z Rajem in zgreseno mislila, da je konec potovanja za danes. Odvlekel me je v ze zaprto restavracijo svojega prijatelja, s katerim sta skupaj v Rotary klubu (!), in castil me je vege sendvic. Malo smo se bluzili po Maduraiu po nakupih in scena je bila totalno novoletna! Povsod druzbus in lucke, ampak jaz sem bila zal prevec zbita, da bi sprocesirala vse skupaj, zato sem si oddahnila, ko sem ob pol dveh koncno padla na svojo novo zacasno posteljo v tretjem nadstropju v Rajevi hisi.

---