Call me Lady. Or Princess.

---

Pozdrav iz Trivandruma! Nepricakovan postanek pac ... jebiga.
Zjutraj je bilo vse lagano, frustk pri enem izmed idli-porota-itd-dzinic v Lloydovem okolisu, chai, spakiranje, poslovilc z Lloydom in njegovo familijo (tokrat dokoncno), potem pa na rikso za 120 rupij do juzne zelezniske postaje. Prispela sem dovolj zgodaj, ob 8.30, tako da sem se lepo razgledala, kam moram nesti svojo rit, da pocakam pravi vlak. Potem pa:
"Your attention please, train number 2626 Kerala Express is running late and will arive to platform 4 at 10.45 minutes. We apologize for the inconveniences."
Panika!
Morali bi odriniti ob 9.30, tako da bi komot ujela vlak ob 16.20 v Trivandrumu (spet ena izmed mojih boljsih potez v nacrtovanju logisticnih premikov, ampak tale je utemeljena). Ob 11h pa je bilo prepozno. Hm. Zdirjala sem na salter, ali obstaja se kaksen vlak v isti smeri. Ob 10h bi kao odrinil z Ernakulam North, ampak me je en tip v vrsti preprical, da se je naknadno pozanimal, in da bo kljub zamudi moj 2626 vlak v Trivandrumu do 16. ure zagotovo.
Ok.
Sedla sem v cakalnico in brala in ... cez cas, ko bi ze morali pocasi iti, slisala, da vlak prihaja sele ob 11.15. To pa je bilo absolutno prepozno. Spet sem se malo pozanimala na salterju, potem pa sprejela radikalno odlocitev: grem z busom in probam prehiteti zamujajoci vlak. Ura je bila 10.30, ko sem z vso prtljago sedla na prepaid rikso do KSRTC bus postaje, ki je sicer oddaljena kaksen km, a so ceste tako razjebane, da smo potrebovali 15 minut.
Tam spet malo guzve in mutk, ampak cez par minut sem ze sedela na "superfast" busu (ki ni dosti drugacen od mestnih - za odtenek boljse zice ima, to je pa tudi vse) via Trivandrum. Ura: 11. Cena: 135 rupij.
In smo se peljali ... in ponovno sem sklenila, da se nikoli vec ne peljem z indijskimi busi. Ce odmislimo ceste, katerim se morajo itak prilagoditi vsi, torej tudi fancy AC busi in taksiji, so soferji in na splosno prometni udelezenci klasa zase. Voznja je res neverjetna, non stop gonijo do daske (kar je za bus nekih 80kmh), prehitevajo v skarje, rinejo v nemogoce situacije, bremzajo ...
Po sestih urah, ko smo prispeli na cilj (s samo enim kratkim postankom v Quillonu, kjer niso imeli res prav nic za jest), sem imela dovolj busa za nekaj casa. Res.
Mahnila sem jo takoj na eno izmed ulic, ki jo moj vodic omenja kot gojisce hotelov, in res jih je mrgolelo. Po pricakovanjih niso imeli nikjer proste single room, nekateri so me prijazno odslovili ze pred vstopom, potem pa so se me usmilili v Princess Inn, ki ga tudi omenja moj vodic kot dober deal. In je res! Za 390 rupij sem vzela double room single occupancy in bila vsa srecna.
Po vpisni proceduri sem ze bezljala naprej, oz. nazaj, na zeleznisko postajo. Treba je bilo spedenati karto, ki je sla danes v franze. Urejanje in nakup indijskih zelezniskih kart je res adrenalinski sport ... po tem, ko mi je tip na salterju razodel, da ni prav nobenega placa vec (kar je bilo pricakovati) in da lahko izkoristim tatkal (emergency quota) in da sem prva v cakalni vrsti, je od nekod privlekel pozlacene besede "I give you a confirmed ticket", in tako sem dobila magicno vstopnico na foro ladies quota. I love being a woman.
In spet sem bila srecna! No, do popoldne srece mi je manjkala se vecerja, edini topel obrok danes po zajtrku, tako da sem zavila malo dlje na MG Road (seveda, tudi tu jo imajo), se pozanimala, kje je kak dober plac, in obsedela v hotelu Krishna na dosi masali in kavi za 29 rupij.
Nepricakovan, ampak nujno potreben postanek. Jutri pa dopoldne sightseeing z mojo navezo Krisom, potem pa via Madurai na diwali - koncno!

---