Life is full of surprises

---

Zbudila sem se pred Maso, zato sem se malo sprehodila po nasi backpackerski ulici (in se sprasevala, zakaj ne obstaja kaksen sprej proti nadleznim tuk tuk voznikom) in se nauzila tukajsnjih dobrot. Jedla sem neko kvazi pecivo, pa v palmin list zavito banano z rizem in kokosom (se mi zdi?), pa se kaj se je naslo. Ko sem prisla nazaj, sem vzela LP Vietnam in se pocila v en hammock v gostilni nasega guest housea. Ahhhhhhhhhhh.
Ko je Masa ustala, sva zamenjali sobi - iz tiste za $5 sva se preselili v tisto za $3. Razlika je v tem, da ta cenejsa nima svoje kopalnice, kar pa je cisto vseeno, ker je bila tista prejsnja katastrofalna, nikjer ni bilo nobenih obesalnikov ali odlagalnih povrsin, umivalnika pa tudi ne, tako da sva si tako ali tako zobe umili zunaj.
Vzeli sva pasosa iz sefa in sli narediti vietnamsko vizo. Stane $30, dobiva jo jutri popoldne. Potem pa pot pod noge, in to dejansko. Najprej sva sli po Norodom Blvd. do central marketa, ki je spet ena ogromna zadeva. Premamile so me rute in zapestnice in sprasila sem celih $5. Jedli sva tudi neke njihove zelene pomarance, ki zgledajo kot velike limete, okus imajo pa pac podoben citrusom.
Vroce je bilo skoraj tako kot v BKK, a nisva se dali in sva sli pes do Toul Sleng muzeja. Gre za muzej - zapor Rdecih Kmerov, imenovan tudi S-21, v njem je bila najprej srednja sola. Kaj sploh reci? Najbrz je molk kar najboljsa moznost, ko se sprehajas po zgradbah A, B, C in D, kjer so mucili, izprasevali in pobijali "izdajalce" naroda. Od 20.000 ujetnikov jih je prezivelo samo sedem. Na ogled so celice, vsaka po 0.8 x 2m, nekatere so sezidane iz betona, druge iz lesa. Koraki te vodijo mimo zeleznih postelj in mucilnih naprav. Na stenah visijo fotografije, kako so zaporniki nekoc krvavi in pretepeni lezali na taistih posteljah. Vrstijo se sobe ljudi s portretnimi fotografijami vseh internirancev. Beres zgodbe ljudi, ki jih pripovedujejo njihovi preziveli sorodniki. Noro. Tokrat v ta pravem pomenu. Bolno. Grozljivo. Srhljivo. Na koncu sva si ogledali se enourni dokumentarec o neki Romeo-Julija ljubezni znotraj tega casa in tega muzeja. Najbolj neverjetno je, da muzej ne bi mogel biti bolj ne-podoben muzeju: omet se krha, stopnice so vegaste, strop se rusi, slike bledijo, prah se nabira v plasteh ... Kmeri nimajo denarja niti za ohranitev lastne dediscine.
Dovolj o tem zaenkrat. Ura je bila ze cez cetrto, ko sva sli do Psar Toul Tomponga oz. Russian marketa. Masa je jedla nekaj nadvse zanimivega (jaz sem si ze pri muzeju privoscila nek riz z zelenjavo in prav prijetno poklepetala z enim Kmerom), namrec, neko zeleno-rumeno palacinko, v katero je bila zavita nekaj mesanica sojinih kalckov, mesa, mete in se ne vem cesa. Jaz sem pila ledeno kavo. Iz vrecke, seveda.
Market je bil kot po navadi oh in sploh, potem pa sva sli po Mao Tse Toung Blvd. do reke. Vmes sva zalutali kar na nek lunapark! Svasta. Odkrili sva tudi cetrt znotraj tega parka takih restavracij, kjer so namesto sedezev sami hammocki. Za znoret.
Pristali sva spet pred Royal Palace in koncno sva si privoscili - pozor - prazene kobilice in sviloprejke! Yes ladies and gents, this is bug land! Lahko bi poskusili tudi pohane tarantele in vesce vseh oblik in velikosti, pa sva se tokrat omejili samo na ti dve vrsti zuzelk. Pocili sva se na travo pred palaco in se z veliko mero zanimanja/gnusa zakopali v "cips". Po neki bizarni logiki je bila stvar prav okusna!
Ko sva tako sedeli in mlatili priboljske, sta zraven prisedla neka mama s fantickom. Imela sta tisti tepih, ki so ga imeli skoraj vsi v parku. Ker sta sedla prav zraven naju, sta nama odstopila mesto na tepihu - v bistvu naju je nagovoril malo v neverjetno lepi anglescini. Vljudnosti pac nisva odrekli, zato sva svoje riti premaknili na dekco. Beseda je dala besedo in doziveli sva nekaj najbolj neverjetnega na tem potovanju, ce ne celo v zivljenju. Da skrajsam: mali je star 10 let, ima samo mamo, oce in bratje in sestre so mrtvi, spita v parku (sta torej brezdomca), mali hodi v solo za $2 na dan, se nikoli ni bil nikjer, ker pac nima denarja, in neko $5 vredno operacijo na licu mu je placala neka turistka. Pa to je neverjetno. Mali je tako obvladal anglescino, in ne samo to, ko sva mu dali $10, se nama je zahvalil v francoscini in zraven odrecitiral se nekaj drugih francoskih fraz. Pa to je res neverjetno. Mogoce je nalozil, ampak roko na srce dam, da ni. Ne more biti tako izobrazen in razgledan (poznal je vse: BKK, Ayutthayo, Vietnam, Evropo, vse), ne da bi hodil v solo. Noro. Ne vem, kaj naj recem. Cloveka totalno stisne v srcu, ko se zave, kako je prav za prav bogat.
Po kaksne 3/4 ure ukvarjanja z malim in njegovim 41-dnevnim muckom sva se poslovili. Spotoma sem vzela se bubble tea (YES THEY HAVE BUBBLE TEA OH MY GOD), nato pa sva sli pes do guesthousea.
Kambodza je osupljiva. Toliko nasprotij, ampak vsi so ... izredno pozitivni. Ljudje so fantasticni. Nimajo nicesar, imajo pa smisel za humor, postenost in zar. Seveda imas vedno in povsod take in take, ampak vecina je vredna, da das kapo dol.
Jutri naprej.

Beni: ce nimam s sabo kabla za foto in ce nimajo card readerja, je slike malo tezko nalagati. 😊

---

Photos

Crab dinner
Rakci na Central marketu

Tuol Sleng
Ena izmed treh fotk, ki sem jih snela v muzeju. Scena je bila preveč grozljiva, da bi si jo zelela zapomniti v sliki.

Masina zelenjavna palacinka
My love for Asian food will never die, fo shizzle!

Random lunapark
Kmeri znajo vedno poskrbeti za zabavo

Finger-lickin-good!
Crunchy grasshoppers & silkworms! Tasty & nutritious!