Advertisement
Published: February 9th 2008
Edit Blog Post
Holy cow! I mean zebra!
Dude, you're in the way .. Prejsnji vecer so nas posvarili, da lahko naokoli lomastijo nilski konji, ampak na sreco nas ni nic pomendralo, tako da smo se v jutro zbudili v enem kosu - in to ze ob nekaj cez cest, ko je Sampo zacel rjuti naokoli naso budnico. Jebiga, za sprehod skozi park vse. Zapeljali smo se malo bolj proti vhodu, dobili vodnika Jamesona in vzeli pot pod noge med divjino. Lake Muro je menda edini park, kjer se lahko nemoteno sprehajas. In imeli smo kaj videti! Najprej ze omenjene imapel, zebre, divje svinje, pticev mnogo ... Noro! Najvecji podvig je bil seveda spet izogibati se sranju, ki je bil med gosto visokoraslo travo kar dobro zakamufliran, ampak ... jebiga. Splezali smo se na nek hrib, da smo se lahko divili nad razgledom, in v daljavi uzrli celo neke najvecje antilope, ki zivijo samo v tem parku. Za popizdit.
Ko smo se vrnili nazaj na nas kamping plac, so nas z ladjico popeljali malo po jezeru in nase poznavanje zivali tod okoli se je povecalo se za nilske konje, krokodile in fish eagles. Noooooooo, potem pa smo koncno prisli do zajtrka!!! Druga skupina (coln je bil premajhen za vse naenkrat) nam je narezala ANANAS in
Smile, part one
Kids at the Teach Inn - first in the row pripravila chapatije ter kruh z raznimi namazi (od nekje se je celo vzel peanut butter). Ahhhhhhh, ananas! Res je slasten in oh in sploh socen ... za znoret. Moses mi je celo zapel komad 21 question od 50 Centa (50 Cent is HUGE over here!!!) in situacija ne bi mogla biti bolj popolna.
Medtem ko so drugi se uzivali na jezeru (in ni jih bilo sumljivo dolgo!), smo na easz pospravili sotore. Sonce je pripekalo in skrivala sem se bolj v senci zaradi tablet (tako da me ne bo kdo jebal, ko pridem nazaj, zakaj nisem bolj rjava), ampak smo uspeli. In potem sem odkrila tus. Nebesa. Stusirala sem se in oblekla sveze obleke. To je pocasi zacel postajati luksuz.
Sli smo na pot, vmes nas je celo prvic pralo, in prisli smo do Teach Inna (poguglajte), kjer smo se ustavili na zelo poznem kosilu in odlozili Olivijo. Otroci so nas oblegali, tudi domacini so se nam zahvaljevali, da smo prisli, pa ceprav samo za dobro uro. Stvar je RES zelo odmaknjena, elektrike nikjer v vasi, oni jo dobivajo s pomocjo soncnih celic. Najprej se mi je ta eko zadeva zdela blazno bizarna za Afriko, ampak potem sem ugotovila, da
I am Eh
Even in Uganda, I find Canada. Awesome. je to tukaj pravi hit. Ni slabo!
Potem pa smo se koncno odpravili do mesta Kabale, kjer domuje Edirisa. Izbacili smo se v hostel (Vojkota smo stratesko postavili na drugi konec dvodelne sobe, kajti nekatere punce nismo rabile dolgo, da smo ugotovile, da s tem smrcacom ne bo nobene harmonije), potem pa smo se vsedli za mizo, dobili razlicne pice, tudi z ANANASOM, in imeli kratek pogovor o nasih preteklih in nadaljnjih planih z Mihom. Home of Edirisa je zakon! Res! Vse je tako lepo prepleskano, z zivimi barvami, coffee room je nora, tudi postelje z mrezami za komarje so enkratne, res je good karma v tem prostoru!
Stusirali smo se bolj tako tako, kajti tu sta elektrika in voda zelo digitalna: je, ni, je, ni, ni, je, ni, ni, ni, je ... Ampak vseeno - vse skupaj je fascinantno. Welcome to Kabale!
Advertisement
Tot: 0.401s; Tpl: 0.014s; cc: 17; qc: 91; dbt: 0.1278s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb