Goodbye, James Blunt

---

David je prisel ze pred sesto uro zjutraj - izdal ga je reggaeton James Blunt komad, ki je odmeval iz avta. Vstali sva se, se pozdravili z njim, zapustili najin "dom" Home in sli do Sky line postaje. Ki je bila vse prej kot to. V temi in megli smo prispeli nekam, kjer ni bilo nobene luci, samo svetloba bliznje crpalke. V Kabalah namrec ni cestnih svetilk. Ampak avtomobili in zlasti kolesarji pa vseeno vozijo, solarji hodijo v solo. Zur.
Vseeno je to vendarle bila kao glavna bus postaja, ker postaj v bistvu sploh ni. David se je pomenil z lokalnimi postopaci, da greva midve na Gateway bus za Kampalo, ki je prav za prav med tem, ko smo stali tam, ze peljal nekajkrat gor in dol. David je razlozil, da nabira potnike, ampak da ima namen oditi ob 6.30 - mzungu time, kar pomeni tocno. African time ima namrec malo sirso dimenzijo.
David naju ni pustil, da bi sli kar na na pol prazen bus, zato je pocakal z nama, da je res prisel ob 6.30. In sva se poslovili se od enega najinega dragega Africana. Res, tile Ugandcani ali Kabalcani so res face. Prav zaradi njih se bo splacalo nekoc vrniti.
Torej na bus! Na zacetku smo se se nekaj ustavljale vsakih nekaj kilometov, potem je pa pocasi slo. Daniti se je zacelo po sedmi uri, pred tem pa je pogled skozi okno bil enak kot v Ljubljani - pokrajina v megli. Noro. Drveli smo ko nori in nikoli mi ne bo jasno, kako lahko tako razjebani busi drvijo tako hitro. Mogoce je pa ravno v tem stos.
V mestu Mbarara, ko smo se ustavili, sva sli na wc. Ko sem s "short call", kot temu vljudno pravijo tu, prisla jaz, mi je Mankica povedala, da ji je en African na zicu za nama pojasnil, da se WCja ne placuje. Midve sva seveda ga, ker so tako zahtevali. Jebiga. Nategovanje mzungu jim gre.
Potem so na bus prisli prodajalci sadja, pijac, zdravil, samos, keksov, casopisov, zunaj so prodajali cevlje, ocala, pasove ... ni da ni! Ampak smo sli naprej brez dodatnega obremenjevanja ali pac razbremenjevanja denarnice.
Do Kampale sva potrebovali dobrih sedem ur, ampak minile so hitro. Cim sva stopili z busa, so naju obkolili hello sister in ujagali sva en special hire. Za 5000 silingov. Ali je bil to dober dil ali ne, ne vem, je pa najprej hotel deset, potem osem, potem sest, potem pa pet. Vozniku je bilo ime Isaac in prav fino smo se menili. V prtljazniku je peljal matoke (what else!) za svojo mamo, ker se vedno zivi z njo. Vmes se je hudoval nad prometom v mestu. Imel je prav. Stvar je obupna, se bolj kot v Aziji, predvsem zato, ker je vse bolj motorizirano in pa hribovito. Skratka, tu pa bi se bolj nerada vozila kot v Trstu.
Pripeljal naju je pred City Anex hotel, kjer sva rezervirali sobo, in poturili so nama najdrazjo (za 40 tisoc silingov). Hm. Nekako ni bilo to to, kar sva hoteli, ker za eno in zadnjo noc RES ne rabiva luksuza. Malo sva se pregovarjali, ampak kao ni bilo nobene sobe fraj (right!). Vdali sva se v usodo in sledili sobarici do najine sobe, kjer sva naleteli na enega gospoda, izlgedal je kot nek manager hotela ali nekaj podobnega. Izkoristila sem priloznost in stegnila jezik, da te sobe noceva, da sva rezervirali nekaj drugega, bla bla bla. Stari nama je prisluhnil in poklical na recepcijo, kjer sva ze dobili svojo 15-minutno pridigo o zasedenosti hotela, ampak stari jih je ocitno preprical, da nama dajo family room za 30 tisoc silingov. "Ja, 10 tisoc manj je ze ena vecerja za obe," nama je pojasnil stari in takoj je postal najin best frend. Tista recepcionistka pa enemy no. 1. Ampak ni bilo vecje stale, ko sva se lepo namestili v HUDO dobro sobo! Tri postelje, balkon, ni slabo!
Po kratkem pocitku sva sli z Lonely planetom v roki naokoli. Prva destinacija je bila zgolj cez cesto, in sicer African craft village, kjer prodajajo pac standardne zadeve stojnica pri stojnici: nakit, obeski, ebenovina, maske, igrace, sale, bla bla bla ... vse, kar si mzungu srce pozeli. Malo sva preceikrali cene, potem pa se podali proti Garden city centru, ki naj bi bil po LPju kao hudo dober shopping point. Not quite! Scena je bila izjemno bizarna. Trgovin za tri stuke, ampak ene zaprte, restavracije totalno neobiskane, food court opustosen (pa se wok je bil zaprt!!!), sami belci in bogati crnci ... wrong wrong wrong. Zato sva sli lepo nazaj oz. do Kampala road, kjer naj bi se malo vec dogajalo. Hm. Stos je v tem, da stanujeva v ta nobel becirku, kjer je parlament in same ambasade, tako da so tudi cene ... ambasadorske. Skoraj naju je vrglo na rit, ko sva s trebuhom za kruhom lazili od ene restavracije do druge. Na izibiro je bilo ali pica in burger ali nekaj za vsaj 5000 silingov. OK, se vedno sta to dva evra, ampak v primerjavi v Kabalami je to povecanje skorajda 200-odstotno! Pa se zaloga silingov v denarnici kopni, imava pa se nekaj nujnih izdatkov. Hmmmmmmmmm. Precesali sva vse ulice tod okoli, tudi najino in se koncno ustavili v neki vegetarian indian only restavraciji, ki je imela izbiro blizu nule. Narocila sem nekaj, kar je se najbolj spominjalo na zelenjavo, in dobila 4 caparije s curryjem iz cicerike in se en nek kruhast list. Pa to ni res. Ce danes pojem se en capati (za zajtrk sem enega iz hot loaf shopa v Kabalah), bom popizdila. Dragi starsi, apeliram na vas, da ko pridem domov cez dva dni, me v hladilniku caka izjemna zaloga zelenjave in sadja, kajti tole tukaj res pogresam!! Mater, imajo toliko vsega, pa ne vejo, kaj bi s tem. Ce bi bila to Azija, bi povsod ponujali ananas in lubenico in mango na palicicah, pa kaksne druge dobre ulicne zadevscine. Tu pa nic. Kriza.
Sli sva na ulico in poklicali najinega driverja Kena ter si ga narocili za jutri ob pol osmih zvecer za na letalisce. Sledil je manjsi incident z gospodicno, ki daje v uporabo telefone. Rekla je, da je klic 300 silingov, govorila sem minuto in nekaj sekund, s tem da je stevec na roke, njen, torej ne na telefonu. Hotela nama je zaracunati 600, kao, za vsako minuto 300, in potem smo se malo sporekli. Za kaksnih 10 minut. Svasta.
Nimam vec casa na internetu, zato samo se nekaj stavkov. Ura je skoraj osem zvecer, sva zmatrani, nimava pojma, kam naj se dava, zato bova najbrz kar v hotelu. Jutri se zadnji soping (spominki galore), potem pa ... ponovno pozdravljena Slovenija. love you all!

---

Photos

So happy together
Snap through the bus window: chocolate + meat. Good combo!

Ewww!
The ugliest bird ever, unfortunately in enormous numbers in Kampala!