Noosa_dan 3/Mamin rojstni dan

---

Nase zivljenje je ogledalo nase notranjosti. Svoje bivanje lahko dozivljamo kot bolecino, ali kot lepoto. Odlocila sem se, da bom sobivanje z Nooso dozivljala kot lepoto. Jutra in veceri so povsod najlepsi, ob obali oceana in v bogatih subtrobskih gozdovih pa se posebej. V Noosi nikoli ne vstanes dovolj zgodaj, da bi bil malo sam. Lahko jo mahnes po hribu navzdol ob 6. uri zjutraj, pa bos srecaval tekace, kolesarje in plavalce, ki se bodo ze vracali. Jutranjo svetlobo sem lovila na pesceni plazi, ko sem bosa hitela proti laguni na kopanje. Le bosonog si si lahko privoscil tako razkosje, ker sicer ni cevlja, ki bi mehko mivko zadrzal. Po kopanju pa pocasi nazaj v sobo, k knjigi, saj se je temperatura dvigala hitreje kot sonce in je bila hoja v hrib vse prej kot osvezujoca.

Popoldne, kar je bila napaka, morala bi zjutraj, sem se odpravila sama na raziskovanje Nacionalnega parka. Sopotnice za hojo niso kazale nobenega navdusenja, jaz pa sem mislila, da se je vrocina po 15. uri ze malo polegla. Pa je bilo se zelo toplo. Zavila sem na Palm grove circuit, v gost in sencen palmov gozd, bolj vlazen in prijeten. Razen divjih puranov na poti nisem srecala zivali, prehitela me je tekacica, za njo pa ni bilo zive duse. Nikogar nisem srecala v casu poldruge ure. Pot se ni zaokrozila in vrnila na izhodisce, kot je bilo narisano na zemljevidu, ampak se je po kaksnem kilometru prikljucila na Tanglewood track, ki vodi do konca polotoka, ker ni bilo druge izbire, ali po isti poti nazaj, sem jo mahnila po poti stevilka 2. Gozd se je redcil, pot pa se je dvigala navzgor, od brade mi je zacelo kapljati. Prisla sem do razpotja, ali naprej do konca rta, ali navzgor po Noosa Hill Track. Ker sem ljubiteljica vrhov, sem sla gor, na visio 120 m. Na vrhu je bilo v piramido zlozeno kamenje, po vseh pravilih, ki veljajo za vrhove, kar je pomenilo, da sem na vrhu. Zlezla sem na betonski rob v katerega je bila vdelana zelezna palica, najbrz naj bi sluzila za razgibavanje, meni pa naj bi pomagala k razgledu. Bila sem na tocki, kjer sem videla le modrino neba in morja.

Med hojo sem oprezala za koalami. Nisem imela srece, ceprav sem v goscavi pod stezo slisala godrnjanje, ki mi je bilo poznano. Kot ce je kaksen vsiljivec prebudil koalo med spanjem, ali ji posegel v njen teritorij. Samo glasovi, nisem pa videla tega ljubkega medvetka. Gozd je brencal v popoldanski vrocini. Obcutila sem divjino, ceprav je le streljaj stran prekipeval turisticni vrvez.

---