Po zdravje v gore

---

Se nekaj o Tajvanu, preden nadaljujem. Tako varne drzave pa se ne. Res, vsi govorijo o tem in dejansko je tako. Ne zaklepajo stanovanj, avtov, skuterjev. Povsod so super prijazni, nikjer te ni strah, tatvin in drugih zmikavtskih dejanj ni. In ce ze so, jih baje lokalci zvalijo na tujce, npr. Tajce.
In vsaka tretja trgovina je frizeraj. Resno, kolikor se pa tu ukvarjajo z lasmi, pa se nisem videla.
Skratka, danes zjutraj sem si pred zajtrkom privoscila tek. Bilo je ravno prav oblacno in zgodaj, da ni bilo grozljivo vroce (kar se mi sicer tu se ni zgodilo, je vendarle jesen oz. zima), tako da sem se podala po ulicah. NAjprej malo urbanega fitnesa v bliznjem parku (povsod imajo te zadeve, kar se mi zdi super), potem pa tekanje po ulicah. Ki zgledajo vse enako, pa se imenujejo se zelo podobno, gre za razlicne kombinacije delov ping, ning, ying, dons, pong, sing itd. Skratka, na 3/4 poti sem bila prepricana, da tocno vem, kje sem, potem pa se mi je nekje zalomilo v zadnjem delu. Ups. Vse ulice so pac iste! Tako sem malce tekljala naokoli in koncno najdla eno od ulic, ki gre mimo Hansovega stanovanja, tako da sem bila spet na pravi poti.
Potem pa zajtrk, dan bing in nai cha za vogalom, in na pot do toplic v kraju Guanziling. Sedla sem na bus st. dva, ki pelje do zelezniske postaje, in naj omenim en kul sistem busov tukaj: ko sotjis na postaji, se na LCD ekranu izpisuje, kdaj bo bus prisel, in ko se bliza, to naznanijo celo po zvocniku. Tudi sicer so tu blazno uvidevni do invalidov, povsod je poskrbljeno zanje, resno, tako da kar malo spominja na ZDA.
Kakor koli, z busom do zelezniske postaje ni bil problem, tezava pa je bila, kako priti do omiljenega Guanzilinga, ker gre za neko zabaceno, ceprav turisticno vasico severovzhodno v gorah. Malo sem sprasevala naokoli in v eni od birojev smo s pomocjo Google translatea prisli do ugotovitve: grem na vlak do Shin Ina, potem pa na bus. Reeceno, storjeno.
Sla sem na vlak za 67 dolarjev, po pol ure voznje pa mi je prijazna usluzbenka TIC v Shin Inu pojasnila, da je bus do Guanzilinga cez cesto cez 10 minut. Super, sla sem tja, kupila karto za 60 in ze bila na poti.
Cez dobre pol ure me je sofer izbacil v vasici in odhrumel dalje, jaz pa sem se morala znajti, kam in kako sedaj. Stos je v tem, da je vasica razpotegnjena po hribu, tako da ima spodnji in zgornji del, in jaz sem zacela v spodnjem, glavne atrakcije (=toplice) pa so v zgornjem. OK, in sem se podala na zavito pot navkreber. Da bi si skrajsala pot, sem prisopihala na vrh nekega hribcka po 300 stengah (ostanki neke vladarske fore iz preteklosti + japonska zgodovinska nota), potem pa zavila nekam na nudlne v - dejansko - Bamboo Perfume restaurant. Hotela sem sicer take, kot jih je jedla gospodicna, in sicer z rakci, ampak ker ne jaz nisem znala kitajsko ne ona anglesko, sva se nekako (ocitno) sporazumeli tako, da sem pred sabo dobila neko solatko iz kuhanih arasidov in nudlne z zelenjavo in sitakami in par ponesreci not padlih kosov sviinjine. Tudi prav, bilo je super okusno in poceni. Pa se tajvansko limonado sem lahko gledala vmes po TV.
Sla sem dalje in zaruzila v prve moderno izgledajoce termice. V LP pise, da naj bi bil neomejen dostop 450 dolarjev, a ker je bilo to kar nekaj let nazaj, in ker se obmocje blazno razvija, sem pricakovala visjo ceno. Ko pa mi je usluzbenka rekla, da je vstop 300 dolarjev, kar ni niti deset evrov, je to seveda ponudba, ki je ne zavrnes. Zato sem se podala v njihov resort cez cesto in za dodatnih 20 dolarjev za brisacko sem se znasla v eni verziji mojega raja: finska savna, turska savna s soljo, bazen s hladno vodo in masaznimi zadevami, bazen z ultra vroco vodo in nekimi zelisci, ki so vodo obarvali totalno zeleno, pa se en bazen z izjemno hladno vodo in glavna atrakcija: bazencek s toplo vodo in posebnim blatom, ki pac tu pride v vodo naravno in s katerim se lahko mazes kot zmesan. Enostavno fantasticno. Blato naj bi bilo se celo blazno zdravilno, tako da upraviceno pricakujem, da se mi bo drasticno izboljsala moja koza in da bodo izginili vsi mozolji, zulji, prakse, piki in podobne nebodigatreba.
Tako sem zlahka zabila dve uri in ravno, ko sem se odpravljala, sem se v garderobi znasla se s tremi belci - Nemci, ki sem jih zapazila se prej. Ker smo bili edini beli, smo se seveda pozdravili oz. je eden od njih najprej mene, jaz pa sem odvrnila z nemscino in navdusila vse prisotne. Vprasala sem, kako kaj in kam grejo, in izkazalo se je, da gredo v Tainan. Z avtom. Hm. Seveda sem jih takoj povprasala, ce se lahko do tja zategnem z njimi, in niso imeli prav nic proti.
In smo sli: Frank, ki dela na Kitajskem, Andreas in Tilo, ki sta prisla na obisk, jaz in mazda. Vozili smo se po Coffee roadu proti Tainanu, in kot nakazuje ime, tu dejansko gojijo kavo, kar je precejsnja noviteta. Seveda so jo znali obrniti v turisticno atrakcijo, zato smo se ustavili nekje na skodelici kave. Bila je izvrstna in ne vem, ali pac zato, ker ze teden dni nisem pila prave kave ali pa je enostavno res bila mocna, ampak butnila je sto na uro, tako da smo kar poleteli dalje proti Tainanu.
Prispeli smo nekaj cez sesto uro in Nemci so najprej izbacili svojo prtljago v hotelu, potem pa smo sli skupaj na lov za vecerjo. Sli smo do obmocja pri Chikan towers, kot mi je svetoval Hans, in totalno po nakljucju sem jejdla tisto, kar sem si v bistvu zelela: ostrigino omleto, po cemer so tu znani. Bingo! Pri sosednjem stantu sem si narocila se raznorazne fizolcke s sladkano vodo, cez pa zriban led, tako da je bilo zadovoljstvo na vrhuncu.
Nadaljevali smo sprehod do night marketa na severu mesta, in ko smo bili ze skorajda tam, so nam neki lokalci razlozili, da baje obratuje samo cez vikend. Eh, jebiga, zato smo zasukali pete in sli nazaj proti hotelu. Vmes pa smo na eni izmed glavnih ulic naleteli na Holiday KTV, karaoke bar, in ni bilo treba veliko, da smo soglasno zaruzili not. Ko smo odpeli razne I will always love you, Wasnt me, American Pie in podobne legendarne, je mimo prisel Hans, me pobral, poslovila sem se od Nemcev, midva pa sva sla pred spanjem se na en kozarec sojinega mleka. Prvic sem videla, kako dejansko delajo tofu in kako pridobivajo bean curd (ki je spresan in dehidriran tofu), tako da smo vecer zakljucili s primerno mero fascinacije.

---