Chang-kva? Changhua!

---

Zbudil me je ropot motorjev, ki vozijo momo bloka, pomesan z melodijo kitajskih serenad. V parku za vogalom so namrec izvajali neke vrste tai chi z meci, kar je izgledalo seveda blazno fino.
Sla sem na zajtrk, spet mimo dzusarnice, ki je bila zadnja dva dneva zaprta. Mogoce zaradi "vikenda" po lunarnem koledarju, po katerem se tu ravnajo. Kakor koli, danes je bilo koncno odprto in priloznosti seveda nisem hotela spustiti iz rok. Narocila sem ananasov juice, in ko sem hotela placati, mi je stari poleg soka v roke potisnil se nek skrnicelj s sendvicem. Ha? Placala sem z bankovcem za sto dolarjev in vrnil mi je kaksnih 70 nazaj, tako da to pomeni, da sem za sok in hambi gratis placala manj kot evro. Neverjetno.
Sla sem dalje (ker sem se hambiju na pol odpovedala), ker sem iskala nekaj drugega kot dan bing in luo bo kao. Nedalec stran sem nasla pekarnico, kjer so na frisno pekli vse meni dobre zadevscine, kot so recimo bombice s filungo iz rdecega fizola. Pobasala sem eno tako in eno navadno, nato pa za vogalom pri ze stalni restavraciji snela se en mlecni caj.
Spakirala sem, se poslovila od Anthonyja, ki je stanovanje zapustil socasno, in se podala spet do bus postaje. Sla sem do glavne bus postaje v centru, ker sem zelela na bus do Changhua mesta, a se je izkazalo, da moram na vlak. Ni problema, itak gre vsakih 15 minut v tisto smer. Res sem kupila karto za 249 dolarjev za vlak ob 11.15, kar je bilo cez pol ure, tako da sem imela ravno dovolj casa za take away sushi - in 10-minutno masazo za 100 dolarjev na licu mesta, ki jo je izvedel nek slepi maser! Super, prav prilegla se mi je, kajti moj nahbrtnik je iz dneva v dan sumljivo tezji.
Na vlak smo tako za dve uri in pol sedli Japanese style green tea, Kafka on the shore in jaz. Ne vem, zakaj, ampak na potovanjih mi blazno sede prebirati Murakamija, katerega mi je pred skorajda tremi leti na potovanju po Laosu predstavil Andrej. Nekaj je v njegovem stilu pisanja in tematiki, da se fino prilega azijskemu okolisu. Presenetjivo, prav zares, ja.
Brezvezno salo na stran, prispela sem v Changhuah in zacela iskati bus postajo do vasice (kakor je rekla moja gostiteljica tam) Pu-Yan. Chia Chen mi je narocila, naj zavijem levo in najdem Yuan-Lin bus postajo pred kinematografom, a sem hitro skapirala (s povprasevanjem lokalcev, seveda), da je z levo mislila desno. Obrnila sem se za 180 stopinj in nadaljevala v tej smeri. Takoj sem nasla kino, a postaje ni bilo. Hm. Malo sem se sprasevala naokoli in nadalje spoznavala prijaznost Tajvancev, potem pa nasla DRUGI kino in tam res bus postajo. Povprasala sem po busu za Pu-Yan in seveda, kakopak, je tja sel ravno tisti, ki je stal na postaji, in samo se jaz sem skocila gor, pa smo se odpeljali.
Nekako sem skomunicirala z voznikom, kje mora ustaviti, in sicer pred osnovno solo v Pu-Yanu (ki se izgovori Pu-jen). Izstopila sem in z nasprotne strani ceste mi je pomagala Chijina prijateljica, saj je bila Chia se v sluzbi. Odskakljala sem do nje in se pridruzila celi Chiini familiji, ki je sedela v dnevni sobi hise, ki je tocno na cesti zraven te sole: sestra, ki se jutri poroci (in na poroko katere sem povabljena, juhej!), mama, stric, babica, dedek, indonezijska hisna pomocnica. Skratka, welcome to the family, kakor se ponavadi dogaja s CS. To je to, zaradi cesar obozujem to storitev, ker je enostavno noro, kar se dogaja med temi ljudmi in kako neverjetno gostoljubni so.
Po uvodnih zajebancijah s puncama smo se podali z avtom v sosednjo vas na nek precej posebej plac, kjer imajo sladoled. Ker mene to nekako ne fascinira, smo skompromitirali in vzela sem green tea jelly (ki pa me fascinira), tako da smo vsi srecni pomljaskali svoje priboljske pred stacuno. Nato smo se podali nazaj, usput pobrali se Yifrinega bratranca v angleski soli in doma spoznali se moza-to-be. Ogledali smo si prizorisce poroke, na kateri bo skorajda 800 ljudi (!), ki je - kako prikladno - v sosednji osnovni soli oz. v veliki kosarkarski dvorani oz. vecnamembnem prostoru (spominja me na mojo osnovno solo). Ker je bila ura pravsnja, dokler ne pride domov Chia, sem izkoristila cas za tekanje po tekaski stezi zraven sole (location location location!), medtem ko so lokalci nabijali basket, se sprehajali v krogih in izvajali tai chi.
Prisla je Chia, krasna punca se od prve minute, in sli sva nazaj v hiso. Po toaleti in lahko vecerji, v katero me je skorajda prisilila babica in jo je skuhala prikupna Indonezijka, pa smo bili spet v hali za poroko in stimali zadeve za jutri. Tale poroka mi je ze sedaj kul, ker ima kar nekaj prednosti pred naso. Npr. tadva sta se ze junija slikala v vseh moznih porocnih oblekah in drugih opravah v parku univerze v Taichungu, tako da imata ze lepo izdelan album in s tem tudi vizitke oz. zahvale, ki jih bosta potalala jutri na poroki. A ni to super, da se ti ni treba s tem ukvarjati potem? Nadalje, pod vsak sedez smo nalimali cukr presenecenja, in to se mi zdi tudi kul ideja, ki jo bom z veseljem kopirala na svoji poroki (ko/ce/whatever).
Vmes sem se pogovarjala s Chio, ki govori super anglesko in je v uzitek razpravljati z njo. Je blazno razgledana in izkusena punca pri svojih 25 letih. Prej je delala za Nike, zdaj pa dela za eno podjetje TCK, ki proizvaja neke avtomobilske dele (nimam pojma) in so blazno mednarodni. Tudi scena z Nike je zanimiva. Na Tajvanu namrec izdelajo vse prototipe oz. dizajne (ne samo za cevlje, tudi za iPhone, iPade, itd), potem pa jih lastniki pozegnajo, izdelajo natancna navodila za izdelavo in narocijo manufakturo na Kitajskem, Tajskem, v Indoneziji itd. Skratka, Tajvan je spica!
Ko s(m)o postimali vse zadeve za jutrisnjo poroko in sem spoznala se cel kup zlahte, ki je pripotovala z drugih koncev Tajvana, smo sli Chia, njen tip in jaz na night market v tistem selu zraven po imenu Xinhu (se mi zdi). Mega, spet fascinacija, tokrat s papaya milkom (ki je bil fenomenalen) in racjimi glavami (ki jih nisem poskusila) - Tajvanci pac nic ne mecejo stran, niti petelinjih kronic.

---