Kiti v Kaikouri

---

---

Zjutraj sva se iz Pictona podala po vzhodni obali južnega otoka proti Kaikouri. Že prihod čez hribovito pokrajino, ki ločuje sever od vzhoda, je pokazal, da je bila vremenska napoved pravilna - padavinam se do vzhoda ni uspelo prebiti. Kot že neštetokrat na tem potovanju sva bila tudi danes navdušena nad čudovito pokrajino - peščenimi plažami, ki se strmo dvigujejo v hribe in gore. Nekaj kilometrov pred Kaikouro sva ob cesti na skalah opazila tjulnje, ki se niso pustili motiti pri svojem dopoldanskem počitku.

V Kaikouri sva najprej poiskala center Whale Watch Kaikoura. Center je v lasti lokalnega maorskega plemena, ki je oglede kitov začelo izvajati v prejšnjem stoletju v času krize, ki je Maore zelo prizadela. Kite imajo Maori skoraj v krvi, verjamejo namreč, da je njihov prednik Paikea prišel na Novo Zelandijo na kitu Tohori. Center je oglede kitov začel z napihljivimi čolni, danes pa imajo pet prav za to prirejenih katamaranov.

Novozelandci varnost jemljejo zelo resno, zato smo pred odhodom na avtobus, ki nas je odpeljal do katamarana, dobili natančna navodila, kako ravnati v primeru nevarnosti. Dan je bil sončen, morje pa zaradi vetra precej vzvalovano, zato je bila plovba na kraj, kjer se pojavljajo kiti, temu primerna. V bližiki Kaikoure je globokomorski jarek, kjer se zadržujejo kiti glavači, občasno pa v času selitve opazijo tudi druge vrste kitov. Sledenje kitom je precej zapleteno, saj se ti le vsakih 45 do 60 minut za nekaj minut vrnejo na površje. S helikopterjem in letali ves čas opazujejo potope in zapisujejo predvidene čase vrnitve. Kite s posebnimi pripomočki tudi poslušajo, saj se oglašajo drugače, kadar se vračajo po zrak. Ko se kakšen od kitov pojavi na površju, tja usmerijo katamaran s turisti.

Po besedah posadke na vsakem ogledu vidijo enega do dva kita - mi smo imeli kar srečo, saj smo videli 4, enkrat celo dva skupaj, kar je redkost, saj so kiti glavači večinoma samotarji. So čudovite živali, uspelo nama je narediti nekaj lepih fotografij. Na poti nazaj v pristanišče smo srečali še jato igrivih delfinov, ki so očitno vajeni obiskovalcev in uživajo, če jih kdo gleda.

Po povratku v mesto sva se zasidrala v kampu v bližnji Peketi. Jutri načrtujeva pohod proti gori Fyffe.

---