Zmaga!

---

Zmaga! Victory! Victoria! Končno mi je uspelo obiskati to glavno mesto province.
Na pot sem se podala v petek dopoldne, ampak najprej sem se ustavila še v downtownu, da sem lahko v soncu (in občasnih nenadnih hipnih nalivih) občudovala mesto. Skakala sem naokoli Canada place ob Waterfrontu, kjer so press center in podobne, dokaj pomembne zadeve, zato je bilo vse zaenkrat še zastraeno oz. zaprto za javnost. Je pa bilo naokoli veliko osebja in prsotovljcev, ki so vsi odeti v svetlo modre olimpijske jakne, in napisov Vancouver 2010, pred katerim sem se seveda morala fotkati, da zadevo ovekovečim. Iste misli pa je imel očitno tudi en fotograf, ki je pristopil do mene, ko sem nehala z narcisoidno dejavnostjo: kdo sem, od kod sem in zakaj sem tu. Vse sem mu lepo zdrdrala ("No, I'm not here for business, I'm a fan. Of Vancouver.") in ga seveda povprašala, za koga neki fotka. Odvrnil je, da za Canadian press agency in da se fotka lahko znajde kjer koli. Njegovih besed takrat nisem jemala prav resno.
Šla sem na blinji (super) foodcourt in ujagala en falafel v Pita express ("Don't make a mistake, my friend!" And I didn't.). Potem pa je bil čas, da preizkusim najnovejšo pridobitev v mestu: skytrain Canada line, ki vozi iz downtowna do YVR-ja ali v Richmond. Zadeva je strašansko super! V pičlih, recimo, desetih minutah in za $1,25 več od navadne vonje smo bili na postaji Bridgeport, za kar bi z 98 B line porabila gotovo pol ure. Špica. Od tam pa takoj na 620 Tsawwassen ferry terminal za $3,75. Te povezave so naravnost fantastične, pa naj se Kanadčani pritoujejo, kot se hočejo.
Spet sem se zavedla, kako je ivljenje tu enkratno, prijazno, enostavno. Cenim to, da ni nikomur nikoli nič odveč, zlasti v poklicih, ki so pomembni za kakovost ivljenja v mestu: buz vozniki, taksisti, prodajalci, natakarji ipd. Drobne malenkosti, ki delajo vsakdan čudovit. Tudi jaz bi rada v Ljubljani pozdravila bus voznika in se mu zahvalila ob izstopu, a bi izpadla čudna; rada bi nekomu pokomentirala "huda majica", a bi izpadla vsiljiva; rada bi se vozila s čelado na kolesu (in se), a izpadem paranoična (tu je čelada obvezna); rada bi se sprehajala po mestu v trenirki, a bi izpadla rahlo čefurska; rada bi jedla grah v solati, a bi izpadla obsedena z zdravo prehrano; in tako dalje.
Enoinpolurna vonja s trajektom je bila ena sama poezija. Ker smo se vozili proti zahodu, sem lahko občudovala zahajajoče sonce in vse tiste linije arkov, ki so prodirale skozi še kar gosto oblačno nebo. Sedela sem zunaj, na palubi, ker je bilo neverjetno toplo in v popolnem brezvetrju. Uivala sem v tem ovoju, medtem ko sem hrustala mafin in pila zeleni čaj. Mega. Tudi znotraj trajekta je bilo krasno: kafič s starbucks kavo, restavracija, počivališča, video konzole, prodajalna bus vstopnic, reciklaa, mize za biznismene ... Ni da ni.
Ko sem tako sedela zunaj in fotkala mimobrzeče otočke, me je nagovoril starejši moakar po imenu Jim. Next thing I know, razpredava o njegovi zgodovini, kako se je pred več kot 20 leti preselil sem iz Ontaria (BC je pač zakon), kako je ravnokar bil na boat showu v Seattlu in so ga navdušile LED luči na ladjah, kako je sicer sluboval na ladji, razlagala mi je o geografiji in zgodovini okoliških otočkov in se seveda opredelil tudi do olimpijskih iger: da preveč stanejo (milijarda dolarjev samo za varnost, kar je omenila tudi Frida), da bi lahko denar porabili drugače in podobno. Bil pa je seveda tudi e v Sloveniji, ampak davnega leta 1969, baje, ko Stalin ni bil preveč zadovoljen s Titom.
Vendarle je postalo hladno in vsi smo se premaknili not. A ne za dolgo, kajti e smo bili v Swartz Bayu. Od tam spet na bus do Royal Oak Exchange, kjer me je e čakala Mel. Juhu! Odbrzeli sva z njenim skuterjem (ki ga je pripeljala iz Kelowne) k njej domov: stanuje v super prijetnem kletnem stanovanju večje hiše in res ima prijetno bivališče! Ravno prav veliko za enega - in futon za gosta. Plačuje 800 dolarjev na mesec vključno s stroški. Imam se super. "The neighbors are also cool, one ven has chickens now the new law of permitting "domestic" livestock has been passed," omeni. Zakon.
Naredili sva si spinach salad, potem pa se podali v mestu. Hoteli sva sicer na nek rock koncert, a je bil razprodan, tako da sva šli v njej priljubljen cafe Discovery, kjer imajo pesniška branja - ona ga je imela pred kratkim, tokrat je bil na vrsti nek njen prijatelj. Malo sva prisluhnili, spili en svetoven chai latte (!), potem pa naokoli po centru. Videli sva parlament, hotel Empress, Chinatown (najstarejši v Kanadi, baje), Bastion square, kjer menda straši na veliko ... Ampak bilo je vse nekako mrtvo. Nekateri prostori, kot je denimo MArket Square, so bili (tudi na Melino začudenje) zaprti. Ni nama preostalo drugega, kot da se butneva na pivo oz. cider v enega od škotskih pubov z ivo muziko, preden sva se zafurali domov.
Sobota je bila prav tako sončna, alright! Začeli sva jo prav po kanadsko s palačinkami z robidami in javorjevim sirupom, potem pa jo mahnili na vzhodno stran obale. Šli sva do morja ob Esteban village, potem pa sva poskusile najti Melinega prijatelja (oz. očeta od prijateljice od njene mame), ki ivi prav tam in je strasten zbiralec eleznic, tako zelo, da je svoj vrt preuredil v mini tračnice in po njih napeljal cel kup vlakcev. Končno sva ga našli, bil naju (oz. Mel) ju je iskreno vesel, malo smo poklepetali, potem pa spet šli dalje lovit sončne arke. To nama je uspevalo vsekozi vzdol spektakularne obale, za morjem pa so se dvigovale ameriške (!) Olympic Mountains, njim nasproti pa veličastni Mount Baker.
Spet sva se znašli v downtownu in si ga ogledali še čez dan. Market square je bil tudi zdaj ves zapuščen in glede na arhitekturo mi je prav jasno, kako lahko tu baje straši. Še podnevi bi tam videla duhove, po mojem. Za kosilo sva si izbrali restavracijo Green Cuisine, ki je prav tam, gre pa za vegansko buffet style restavracijo - ki je enostavno izvenserijska. Kaj vse sva jedli? To je res noro. Lečna juha je bila absolutno brez konkurence, na kronik pa sem si potem naloila izjemno krompirjevo solato pa tempeh v kokosovi omaki pa neko lazanjo pa black beans pa ... sploh ne vem več, kaj, ker je bilo nadzemeljsko boansko. Res. Oboujem ivljenjski stil te province, te drave, kjer je vse, kar je za slovenske razmere alternativna, tu mainstream oz. vsakdan oz. običajno.
Malo sva še stikali po čajnih štacuncah, potem pa šli v - trararaaa - Value Village. To je še ena od second hand trgovin, podobno kot Salvation Army, le da mi po nekem čudeu še ni uspelo kupovati tam. Mel se je odločila, da to usodo spremeni, zato sva šli direkt tja. Odšli sva bogatejši za kar nekaj zadev, jaz za jakno in dve knjigi, Mel pa za ročni stepalnik.
Na poti domov sva se ustavili še v Organic village (ne bom se ponavljala) in Thrifty foods, da sva nakupili vse potrebno za večerjo zvečer. Pričakovali sva kar nekanj njenih prijateljev, in ker sva bili zadoleni za glavno jed, sva pokupili gromozanskega lokalnega lososa. Doma sva ga pripravili z ad hoc marinado, vmes nalistali še eno špinačno solato in pristavili še divji ri, skupaj z ribo pa sva v gromozansko pečico (I love North America) potisnili še pladenj z narezano zelenjavo - šparglji in korenčki. Ustvarili sva še pomarančni juice z ostanki robid in gostje so počaski prikapljali: Sean in Alicia, Alex in John. PRva dva sta prinesla humus in focaccio, Alex pa jagode in chocolate chips za fondu (John ima kronične zdravstvene teave, zato je prinesel večino hrane s seboj). Seveda smo se narli ko merjasci in vse je bilo več kot odlično. Ampak najslajše šele pride: ko je bilo treba vse pospraviti, je VSO posodo pomil Sean, Mel, Alex in jaz (ostala dva sta medtem e odšla) pa smo vmes igrale scrabble. In ko je končal, se nam je pridruil še Sean. In nikomur se ni nič zdelo nenavadno.
Nedelja je bila deevna, zato je najin plan, da bova dopoldne splezali na nek hrib, potonil. Počasi sva se skidali od doma, vmes je e nehalo deevati (prav za prav je le bolj rosilo kot deevalo), in se zapeljali v predel, imenovan Fernwood village. To je mesto v mestu, saj imajo svoj časopis, so zelo okoljsko zavedni in aktivni (a je to še sploh mogoče?), zelo dejavni na drugih skupinskih akcijah ... kar sem vse zvedela v lokalnem kafiču, kjer sem spet skrnila en chai latte.
Mel me je zapeljala do downtowna na postajo in prišel je čas slovesa. Popestril mi ga je šofer avtobusa, Šved, ki je bil globoko razočaran nad lastnim nepoznavanjem Evrope (Slovenijo je zamenjal za Slovaško, ojej!) in se zaklel, da bo še danes obnovil geografijo Evrope. Po isti poti sem se torej vrnila nazaj v Swartz bay, pa potem v Tsawwassen, pa potem v Van. Zategnila sem se kar do Vancouver city center postaje, ki je tik pod Pacific centrom, kar ni nikoli dobra ideja. Je precej slaba ideja - takšna, ki se zavleče v dve uri. In tako sem bila pri Lisi šele ob skorajda pol osmih, kar pa je bil ravno čas za večerjo. In ker so bili ravno njeni na obisku - ata, mam, brat in punca - sta se nama pridruila še brat s punco in vsi skupaj smo šli v še eno vegetarijansko budistično restavracijo na Main street, imenovano Bo Kong. NAročili smo perverznosti a la hot pot with taro in coconut sauce, veggies on bean curd skin sheet, sweet and sour pineapple tofu in pepper steak in se ponovno narli do amena. Odšli smo vsak s svojim doggie bagom.

---

Photos

The world needs more canada
Nothing to add

And off we go
On the way to Swarz bay

Hey there
How lame is too lame

Oh Canada
A little (?) bird told me

Bastion square
One of the most haunted places in Vic

Breakfast de luxe
Mel gets oh so Canadian

Breakfast de luxe 2
Blackberry-maple syrup pancakes & green tea

Ride along
Wear a helmet

Matcha goodness
Oh my, oh my ...

Mel
Fan Tan alley suits her