Falafel na Drottninggatan

---

Katastrofa; tu spim(o) ko kreten(i). Tudi danes sem vstala ob pol desetih, kar je ... neverjetno za moje obicajne razmere.
Zato tudi ni bilo nic z nacrtom, da grem na vlak do Stockholma ob 10.09. Namesto tega sem tempirala tistega eno uro kasneje, a se je tudi to izjalovilo. V vrsti za vstopnice sem namrec cakala toliko casa (oz. v napacni vrsti, ampak pustimo to), da mi je tisti vlak odpeljal tik pred nosom. Jebiga, desi se, in ker je bil naslednji vlak ob 12.09, sem se sla zgubit malo se v Uppsalo.
V strogem centru ni, da ni: H&M galore, ful stacun s cunjami, mnogo taksnih, ki jih pri nas sploh ni (oziroma jih bolj jaz ne poznam), pa s cevlji, tudi brez specerije Little Italy ne re ... Ker sem imela se dosti casa, sem zavila v Wayne's Coffee (svedska alternativa Starbucksu) na medium skim milk no sugar chai late. Ah, svet je lep.
Ko sem se koncno vsedla na vlak, je po nekaj zavojih koles zacelo dezevati. Ocitno nas je ujela nevihta, ker je ze prej stalno grozilo, da nas bo pralo.
Sla sem torej spet do Centralstationa in ze kar tam pokukala v Lush, ki s svojim znacilnim vonjem, ki zadisavi celo postajo, sluzi kot odlicen kazipot, kje se gre ven. Cene so doma prijaznejse (Polonci v tolazbo).
Mimo hipnega obiska cerkve sv. Klara (ali nekaj takega) sem smuknil na glavno soping promenado Drottninggatan - po domace kraljicina ulica (mimogrede, ocitno imajo kraljico Silvio raje kot kralja, vsaj tak obcutek sem dobila tu). Stacuna pri stacuni, vmes prekinjena s kaksnim unikatnim ali pac slager kaficem - toliko moznosti za nakupe, da bi imela moja doticna fakeblonde prijateljica se za kaksen dan ali dva dodatnega dela, pa se razprodaje so povsod! (Sorry Anki, I still love you :D) No, jaz sem spet storila usodno napako in sla v eno stacuno z odbito notranjo opremo. Hec in pol: imeli so mnogo premnogo artiklov s smesnimi napisi v svedscini, zato sem prodajalke zaposlila, da so mi malo prevajale, ampak nekako ni slo, ker so bile to vecinoma besedne igre, ki pa se ne dajo ravno dobro prevesti ... eh jebiga, jaz sem se neizmerno zabavala.
Sla sem po ulici skoraj (spet) do Gamla Stana, potem sem zavila na pristen svedski falafel, ker menda ni tako dober kot pri nas v Ljubljani. No, meni je bil bas super. Falafelrulla oz. zavitek je bil 45 kron, kar je ene 4 evre.
Sla sem po D-ulici severno do Hötorget marketa - yes, food nibbling galore!!! Ze sem se veselila, kako bom pokupila pol stanta s tistimi oreski v jogurtu in/ali cokoladi, ker sem bila sveto prepricana, da bodo tako kot drugod tudi tu vzeli mojo debetno kartico - Svedi menda vse, kar se da, kupujejo s plastiko in so sploh zelo anti-gotovinski - pa sem se posteno zmotila. Ravno tam niso sprejemali nic drugega kot papirnate ali kovinske krone. Pa to ni res. In ker nisem hotela na bankomat za sto kron, bo moje domace obcinstvo zal prikrajsano za sladko-slane dobrote. Jebiga, desi se!
Je pa zato na sreco plastika vlekla v drugi ogledani trgovinici z marmeladami in takimi dobrotami. Prodajalka si je vzela blazno veliko casa zame in mi svetovala, kaj je dobro, kaj kislo, kaj sladko, kaj sploh zelo svedsko. Ko sva prisle na - jasno! - vecno vprasanje, od kod sem, je ob mojem odgovoru posteno zabuljila, ker je bila prepricana, da sem iz Amerike (no, pa smo spet tam). Khm, ne, bratje Slovani, nic drugega. Kljub pojasnilu me je vseeno vprasala, za koga navijam v ameriskih predsedniskih volitvah, in ko je ugotovila, da sva na isti valovni dolzini, je sledila intenzivna 30-sekundna debata o neizpodbitnih vrlinah Obame, medtem ko mi je v papir zavijala marmelade in sem jaz podpisovala racun.
Spet sem sla na D-ulico, se malo bolj severno (avanturistka pa taka), in zavila na capucino (jebemti, nikoli ne vem, kje sta dva p-ja ali c-ja, kaj hocemo) - seveda z non fat milk. I love this. Zraven sem dobila cokoladen Evro kovanec (Svedi = proevro?), vodo pa sem si natocila sama. To je sploh zelo super tu, v kaficih imas ze kar nastavljene kozarce in vodo, enkrat smo v Stockholmu dobili namesto vode kar sabeso, v gostilnah ti jo pa prinesejo brez vprasanja. Primeri dobre prakse.
Imela sem dovolj casa za opazovanje folka. Stockholmcanke so es oblecen vecinoma zelo stzlish, imajo nek svoj stil. Vecinoma so res blondinke, ceprav pogosto fakeblonde (ima nas puno). Dolge frizure so zakon, kratke pripadajo bolj alter generaciji, ki pa jih je tudi kar nekaj, predvsem blackmetalcev ali emotov, safr zaradi safra, stilski outsiderji se kar najdejo, ja. Pri nas bi jih najbrz usmerili na Metelkovo. Pogoste so neverjetno kratke hlace, sploh za temperature, ki niso niti slucajno blizu vrelisca, ampak zraven pridejo se sandali in Skandinavci se imajo fino. Pa na allstarke ne pozabimo, te so tudi vecni hit.
Beracenja v strogem centru prakticno ni. Zanimivo.
Kazni za jaywalking baje ni, zato vsi veselo hodijo/-mo cez cesto pri rdeci luci, pri vsej neumnosti avtomobili tudi v teh primerih ustavljajo. Hands down. Drugace je za kolesarje, ki pa so lahko kaznovani, zato se drzijo reda. In nosijo celade, ki so obvezne. Hands down.
Tako sem sla pocasi nazaj v Uppsalo in sem bila nekaj cez pet popoldne pri Zali. Sli sva se malo naokoli po mestu, v bistvu sva se kar dolgo sprehajali ob reki nekam v neznano, gledali race in zurerske barcice za najet (kjer so nekateri imeli rostlij partije), in sli na koncu se v trgovino. Ravno, ko sva nakupili, je vreme obrnilo plosco in je lilo kot iz skafa. Na sreco je slo le za naliv; v bistvu sem imela cel dan sreco, kajti v Sthm je bilo ok, na trenutke celo soncno, Zala pa je trpela ob hudih nalivih. No, kakor koli ze, res je kmalu nehalo in ob osmih sva ze kuhali vecerjo.
In to je to, svedska dogodivscina se pocasi zakljucuje, ker vstajam jutri ob 6.20 (!!!!!!), potem pa na vlak Arlanda C in na avion via LJ. Hejdå!

---