Obvoz

---

Hudica, pa sem se ze takoj zarekla! Zaenkrat posiljam pozdrave se iz Amsterdama. Da da, zgodba je taka, da greva ob 20.45 na letalo za Nairobi - ja mami, Kenija!!!! - kamor prideva zjutraj, potem pa takoj hop na se eno letalo v Entebbe. Pestro!
Torej ker je zjutraj pihalo ko strela, smo prisli v Amsterdam sele okoli pol dvanajstih. Khm. Potem so naju kao zafurali z elektricnim vozickom (nekaj takega kot tisti za golf, ampak pac za vijuganje med potniki) do nekega gatea, ampak sta vrli voznici ugotovili, da "your flight long gone, you go to check in". In sva sli - tako kot se ostalih 34582 potnikov, ki so zamudili letalo. Sveta stala. Cakali sva v vrsti za rebooking debele tri ure, potem pa se je usluzbenka z nama matrala se eno celo uru. Na sreco naju je napadel virus optimizma (skoraj tako kot Salmana Rushdieja!), tako da sva se kar zabavali. He he. Preizkusili sva tudi taktiko kdor jezika spara, kruha strada (beri: mybigmouthTM) in si priborili voucher za celih borih 5 evrov. (Ne bi omenjala, da se je en Madzar za nama tako hudicevo razpizdil na KLM, da je dobil voucher za 20 evrov. Next time, torej.)
Sli sva zapravit bogastvo na food court, kjer je bil tudi Sbarro (!!!). Ponujali so tudi neke wok pizdarije, v katere sem se zakadila takoj, ampak me je sla nemudoma minila, ker so neko zanikrno skledo riza z zelenjavo ali karijem, ki, kot vemo poznavalci, stane nekje okoli pol dolarja, prodajali za 11 evrov. Jebeni Nizozemci, pa tako so mi bili vsec.
Po obilnem (mhm) snacku sva se zagledali v napis Comfort Seat. Oh yeah, sweet lord, vse, kar sva potrebovali: nekaksna plaza lezalnikov, iz zvocnikov pa odzvanja mila glasba. Ker sem se pocutila, kot da bi bila nabasana z jetlagom, smo pa se vedno v isti casovni coni, sva odpeli eno kitico ali dve.
Potem sva se odlocili, da je ze cas, da pretegneva kosti, in sva sli se enkrat na check in pogledati, ali se lahko cekirava do Entebb. Ena prijazna teta se je trudila z nama (guzva je medtem minila in med stevardesami je zavladalo brezdelje), in spet se mi je utrnilo, da lahko malo pojamrava, kako sva bogi in brez osnovnih clovekovih potreb, beri interneta. In nama je teta podarila complimentary kartico za telefonske pogovore, ki sva jo pretvorili v 15 minut interneta. SWEET AS (insert word here). Torej - pa sva tu. Se na hitro stisnem Publish in ... Ugandi naproti! Jutri zjutraj pa res.
Madona, samo da se dogaja. Monotonost je pa res overrated.
Love all!

---

Photos

Busybee
Stala na amsterdamskem letaliscu