Dolga (in zabavna) pot domov

---

Jutranjih seand praktično ni bilo, ker smo se nekaj čez deseto odpravili v Bonn - čisto zares! Po šestih dneh, odkar smo tu, smo se torej šele odpravili raziskovat tole mesto. Ali vsaj tako smo upali. No, na koncu smo ga (nekateri) res, ampak ne ravno tako, kot smo si predstavljali. 😊
Odšli smo do Hauptbahnhofa, potem pa na drug vlak (obožujem delujočo primestno in mestno železnico!!) do postaje Robert Schuman Platz (očitno ga imajo povsod ... ). To je povsem zraven hotela Maritim, kjer potekajo ta pogajanja UNFCCC trenutno. Mi smo zavili v nek inštitut zaven (pozabila ime), ker smo imeli srečanje z glavnim pogajalcem EU na zasedanju Arthurjem Runge-Metzgerjem.
Ali vsaj tako smo mislili.
Po tem, ko smo se eno uro trudili s sestavljanjem kompetentnih vprašanj zanj (klimatski begunci, strahopetnost EU pri sprejemanju odločitev, ... ) in je bil res že čas, da se človek prikaže, smo - po dobre pol ure zamude - izvedeli, da do tega dogodka prišlo bo NE. Razlog je povsem utemeljen: človeku je v ponedeljek umrla mama, zato je že v ponedeljek odšel nazaj v Bruselj, kjer biva. Kar je nerazumljivo, pa je, da nas (oz. naše organizatorje) o tem niso prav nič obvestili. Gre za splošno malomarnost aparata ali pač netretiranje nevladnikov kot enakovrednih sogovornikov ali sploh kaj tretjega?
Nismo se prav preveč sekirali in smo se odpravili v kantino hotela na kosilo. Kot se za uradnike spodobi, je bila kantina za znoret poceni (super jedi za 3 ali 4 evre), zato smo se kar zagreli za njihovo ponudbo. Helena (ena od dveh Špank oz. Katalonk) si je končno lahko privošila šnicel in pomfri (obožujem Špance, mimogrede), jaz pa neko omako z rakci in čičeriko, zraven pa riž.
Vmes smo gledali, kako se je zunaj ulilo kot iz škafa ...
Na srečo je kmalu ponehalo in siti in zadovoljni smo lahko nadaljevali s programom: na vrsti je bila takozvana akcija, za aktiviste zelo priljubljeno orodje. Tokrat so se domislili, da bomo pred tem hotelom (oz. v bližini, ker je bilo naokoli vse zastraženo in zapolicajnano) naredili vrsto "Evropejcev", ki zdolgočasenemu birokratu tiščijo pod nos svoje CV-je za zelena delovna mesta, ta pa jih ne more sprejeti, ker jih nima. Skratka, kritika evropske okoljske politike. Zadeva je bila super: jaz se sicer nisem aktivno udeležila (nevtralnost pa to), ampak (skoraj) vsi ostali so si na lica narisali evropske zastave (slovensko je nosil Norvežan Vagard), potem pa se postavili v vrsto oz. na druge načine skušali dostaviti svoj CV do zehavega uradnika. Priskrbeli so si tudi profesionalnega fotografa, ki nas je poslikal z vseh možnih zornih kotov in sploh ustvarjal zanimive situacije / položaje. Vmes je postalo tako zelo soparno, da čeprav nam je bilo v veselje, smo komaj čakali, da se skidamo nekam not na "svež zrak".
In smo se: spet nazaj na inštitut. Privoščili smo si v miru eno kavo na vrtu kavarnice, potem pa so prišli trije gostje iz Climate Justice movementa. Po urici pogovora smo se razdelili: nekteri so šli v Maritim na side event (konferenca o kampanji Push Europe), drugi so odšli nazaj v hostel, da pripravijo za žur ob 40-letnici Friends of the Earth, mi pa smo jo mahnili do Hauptbahnhof malo po Bonnu - končno! Ponovno stik s civilizacijo, juhej! Blodili smo po ulicah, trgih, uličicah in se zasedeli v nekem kafiču, kamor nas je peljal tukaj živeči Azerbajđanec. Jedla sem odlično kokosovo-curry juho za 4,20 evra, ostali tudi nehe juhice, Helena pa seveda apfelstrudl.
Naj povem par besed o Špankah oz. Katalonkah. Z njima spoznavam kompliciranost razmerja Španija-Katalonija, dajeta pa mi predvsem dovolj razlogov za nenehno smejanje in dobro voljo. Helena je "tipična" Španka, glasna, smejoča, energijska bombica, debeluškasta, regljajoča - skratka, ena 100 % sveže stisnjena pozitivna energija! Henar je bolj umirjena, ampak zato nič manj zabavna, zvita in pripravljena na zajebancijo. Poleg tega sodita v skupino ne-vegetarijancev (zlasti Helena, ki ni mogla prehvaliti šnicla v kantini), v kateri (ja, sem se prištevam tudi sama) se stalno zabavamo z našimi "hibami", kako se ne moremo odreči mlečnim in mesnim izdelkov. Vse je seveda zelo v štosu in nimamo nikakršnih težav z drugače jedečemi, je pa izjemno zabavno opazovati Helenino naraščajočo evforijo, ko pride blizu česa mesnega.
Par jih je šlo nato proti hostlu (ob osmih), ostali smo se odločili, da izkoristimo dokaj lepo vreme in se še malo sprehodimo po Bonnu z azerbajđanskim vodstvom. Odšli smo do reke Ren in se zasedeli navrh nabrežja, razgled je bil fenomenalen. Nato še malo naokoli, potem pa na Hauptbahnhof, da bi ujeli vlak ob 21.36.
Tak je bil načrt. Dokler se pričakovani vlak ni zbrisal z napovedovalnega LCD zaslona.
Hmmmm.
Opazili smo (Henar, Jem, Julietta in jaz), da nismo edini, ki čakamo na 18-ko. In smo čakali in čakali ... in vlaka od nikoder. Hm. Bilo je že krepko čez deset, ko se je prikazal en drug, ki pelje v isto smer, a ima končno postajo štiri postaje prej. Sedli smo torej na to premikajočo gosenico in se zapeljali do tja. Vmes smo bili priča skorajšnjega pretepa med nekim nalitim potetoviranim Nemcem z bundesliga frizuro in nekim mladcem nearijskega porekla, ampak se na srečo potem ni nič izcimilo.
Ko smo izstopili, nismo natančno vedeli, kaj bi. Zapletli smo se v pogovor z dvema damama, ki sta nestrpno puhali cigarete in z nami podelile jezo nad zamujajočim vlakom, potem smo odšli do glavne ceste in poskusili štopati. Seveda neuspešno. Vrnili smo se nazaj na postajo in čakali še kakšnih 20 minut - tako kot še par drugih - dokler nismo doživeli razsvetljenja in končno sedli na želeni vlak. Vseskozi smo se seveda neizmerno zabavali, zlasti ob misli, kako zamujamo zabavo ob 40-letnici FoE (more climate justice blah blah blah?).
Končno smo prišli okoli pol polnoči in se zlili z ostalo rajajočo množico. Kakšen zabaven dan!

---

Photos

Dinner
Turkish delight