Razsvetljenje

---

Zjutraj sem šla spet tečt, tokrat po že poznani trasi. Srečala sem konje, žal nobenih mandijev in prijaznih ženic, ki bi me razveselile z novico, da je kje kakšen market. Pa tudi pršilo je napol, tako da se nisem preveč dolgo zadrževala med travniki in gozdnimi potkami.
Jutranja seansa je bila nadvse zanimiva, saj smo s kvizi spoznavali birokracijo: Kyotski protokol, COP srečanja, dogajanja na Baliju, UNFCCC itd. Res dobrodošlo, ker mi tega znanja precej manjka. Nato sta prišli dve Britanki iz organizacije UN Fairplay in pojasnjevali, kako nefer so nekateve zadeve pri pogajanjih, npr. podzastopanost določenih narodov - seveda revnejših držav, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadanejo. Nimajo dovolj ljudi, torej delegatov, prevajalcev, odvetnikov, se pravi, ne morejo enakovredno sodelovati pri pogajanjih kot velike države. Blazno zanimiva zadeva.
Po teh dveh seansah sem dobila drugačen uvid v njihova prizadevanja. Nekaj je gotovo: podpisnice sporazumov, npr. Kjotskega, ga povsem transparentno in brez nekih večjih sankcij kršijo. Že zdavnaj sprejete rešitve se odmikajo, prelagajo, odlašajo. Zadeva niti ni več smešna, ker vsi vemo, da bi dokumente morali sprejeti in spoštovati, če se gremo neko svetovno solidarnost. Ampak ali so ti uradni scenariji sploh možni? Je neukrepanje oz. nadaljevanje obstoječih vzorcev boljša/realnejša alternativa od predlogov nevladnikov? So snovalci protokolov dojeli, da smo zabredli pregloboko in da je vse od predlaganega pravljica? Ali so samo pač profitno-usmerjeni nesposobneži? Prav za prav ne vem.
Sledilo je kosilo in tu se pač moram malce dlje zadržati. Ti kuharji nam že vse tri dni in četrt kuhajo bajno vegetarijansko oz. vegansko hrano (za vse neuke: tak izbor zato, ker proizvodnja mesa neznansko onesnažuje planet, bolj kot promet ... pravijo v poročilu ZN), ki je vsak dan bolj okusna. Res, kapo dol, še posebej, ker mi je kuhar zaupal, da še nikdar prej ni pripravljal takšnega jedilnika!
Popoldne smo se pogovarjali o politiki EU do podnebnih sprememb pa o kampanjah Bund Jugenda in UK Youth Climate Coalition (YCC) Push Europe. Ekstra zanimivo. Sledila je še ponovno fantastična večerja in - surprise! - prost večer s filmi in podobnimi zabušantskimi zadevami.
Po tem dnevu sem prišla morda do novega spoznanja oz. ugotovitve. Potrebujemo te aktiviste. Dolgo, predolgo čakamo na podpise sporazumov. Seveda tudi podpisi velepomembnih državnikov še ne zagotavljajo, da se bodo zahtevani ukrepi dejansko izvajali, a če nimamo niti te začetne spodbude, kaj sploh imamo? Prazne obljube. Njihove posledice pa bomo čutili mi, mladi, in ne več toliko (ponavadi) starejpi politiki, ki se bolj kot z ukrepanjem ukvarjajo z zavlačevanjem.
Predlagati rešitve sistema, ki niso enostavne in ne zajemajo samo zaprtja nukleark, je ena stvar. Teženje, da imajo dovolj odmikanja od problemov, je drugo. Slednje takoj podpišem.

---

Photos

The world ...
... is not fair ...