Advertisement
Published: January 29th 2007
Edit Blog Post
Ko Pha Ngan
Bajno. Zal je najin bungalov sosednji. Ampak skoljke so pa vsaj moralno najine. Zjutraj sva se se zadnjic sprehodili do najinga sadjezelenjavarja, potem pa cez cesto na kavo/caj in spet zastonj banane. Potem pa do glavnega pomola s pickup taksijem, v katerem sva se vozii skupaj - z dvema Slovencema in dvema Hrvatoma! Kaksno nakljucje. No, oni gredo ze pocasi domov, ker imajo ze otroke in jih pogresajo, midve, ki pa teh ovir nimava, pa sva pot nadaljevali naprej do Ko Pan Gana.
S trajektom, na katerem naju je super prepihalo in pospricalo (ampak je bilo zdenje na palubi veliko bolj udobno kot pa zmrzovanje v obupno klimatizirani kabini), sva na novi otok prispeli okoli 13. ure. Potem sva se s taksijem zapeljali na severni del otoka po imenu Chaluklum, kjer sva ubodli cisto soliden bungalovcek za 200b direkt na plazi. Skoraj ni za verjet.
Sprehodili sva se gor in dol po (speeeeeet) sanjskem zalivu, sli se v drugo smer po t.i. Malibu beach (oh ah oh oh hudo lepo), pa potem nekam gor v neke napol hribe do obljubljenih slapov, kar se je na koncu izkazalo za cisto nekaj neznansko miniaturnega. Sva pa vsaj videli luksuzne rezidence za v najem, celo take z bazencki. Ah.
Se prej sem si privoscila fried rice in
Bogu iza nogu
Nimava pojma, od kje se je vzela ta kvazigugalnica, ampak kar klicala je po fotki. Na tejle precudoviti plazi z imenom Malibu beach ni bilo zive duse, zato je bilo dovolj prostora za najino navdusenje. vec kot ocitno precenila svoj prag obcutljivosti na pekoco hrano. Riz sem si "malo" zalila z neko cili omakico, kar se je potem odrazalo v tem, da me je pekla vsa ustna votlina in se vse naokoli. Zlokala sem pol litra vode na dusek, potem pa sva si se kupili super hladno lubenico in sem se kar takoj nabasala z njo. No, kot da se sicer ne bi.
Nazaj grede do najine vasice sva se ustavili v nekem zrelaksiranem zahodnjaskem kaficu. Spet sva se ulegli za mizo na tiste znacilne tajske trikotne polstre (poVstre, a ne, mami), ko se je k nama parkiral nek totalno usekan hipi Anglez. Zacel je nakladati, kako se je na poti do bolnice prevrnil z motorjem, kako ima otecene noge, da bo dobil infekcijo, bla bla bla, skratka, govoril je kot navit, midve sva se mu pa smejali. Ko je ugotovil, da sva iz Slovenije, je zrecitiral tudi svoje znanje o nasi drzavi, in izkazalo se je, da to vse ve, ker je nekoc delcek poti prepotoval s Slovencem po imenu Jimmy. Stvar je bila za naju se toliko bolj smesna, ker je tudi nek diver na Ko Taotu dejal, da pozna nekega drugega diverja
My version of Eden
Who said heaven doesn't exist? - Slovenca z imenom Jimmy. Svasta.
Po caju in smehu sva se odpravili spet dalje, tokrat v drugo smer glede na najino lokacijo. Prelazili sva vrhunsko strm klanec, da sva prisli do neke razgledne tocke na najin zaliv, tam pa je bil spet prikladno parkiran kafic. Sli sva naprej, spet dol, cilj je bil Coral Bay. Po moje ze ime pove, da je bila scena fantasticna. Zato ne bom spet vzdihovala.
O poti nazaj do vasi pa tudi ne bi.
In to je zaenkrat to. Kot kaze, bova jutri spet najeli motor, ker se tu nikamor ne da priti drugace. Ce jemljeva taksije, lahko "bankrotirava". Pes se ne da nikamor, vsaj kar se premikanja z ene strani otoka na drugega tice. In ce hoceva videti slovito Hat Rin full moon plazo, ki je povsem na jugu - na drugi strani otoka, potem je to prakticno edina moznost.
Do naslednjic torej ...
PS za Iztoka, ce to beres: vse najboljse!
PS za Benija / Matijata / vse ostale racunalniske brihtne buce: a obstaja kaksne FTP, da bi svoje fotke gor nalozila? Itak jih bom presnela na Cd, ampak samo tako za backup.
Advertisement
Tot: 0.044s; Tpl: 0.012s; cc: 8; qc: 23; dbt: 0.0221s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1mb